Bistveno vprašanje pri aferi Patria je: Kdo in koliko našega davkoplačevalskega denarja je dobil za posredovanje pri nakupu finskih oklepnikov? In odgovor ve edino naročnik, torej vlada. Zato, ker je bilo naročilo zaupne narave brez javnega razpisa, pri čemer ni nujno, da je bilo gospodarno.

Cirkus
Ni sporno, da so bili pri poslu s Patrio vmes posredniki, niti to, da so za opravljeno delo dobili plačilo. To je v poslovnem svetu nekaj najbolj normalnega.

Toda kdo so bili in koliko so dobili? Da se Patrijina konkurenca pritožuje na vse možne instance, izpodbija posel na vseh ravneh, da so vmes politični interesi in vse, kar spada zraven k taki folklori, je pričakovano. Od odstopa predsednika uprave Patrie in vsaj nenavadnih televizijskih prispevkov o domnevni korupciji pri oklepnikih na finski javni televiziji in vse do podalpskega medijskega obračunavanja raznih wolfov, pozabljenih cekut, nekih lebanov in čudnih vojakov bavčarjev. Vse skupaj začinjeno s predvolilnimi teorijami zarot levičarskih lobijev, enostranskih medijev, ameriških intervencij ...

Ne glede na vse: Če je posel s Patrio dober, kolikšna je bila cena za posredovanje pri nakupu in kdo je dobil denar? In če ob vsem tem cirkusu naročnik, torej vlada, tega ne ve ali noče povedati tudi po takem oblaku dvignjenega prahu, potem ne potrebujemo niti takih naročnikov in še manj take posrednike. Volitve gor ali dol. Gre za pravila pri porabi davkoplačevalskega denarja. Včeraj, danes, jutri. Za vsak posel, za vsako vlado.