“Ko smo izvedeli, da se bomo morali v službo iz Semiča voziti v Kranj, je bil to za nas zelo velik šok. Nadrejeni so nas prepričevali, naj ne nasedamo govoricam, a zdaj je jasno, da je naša usoda zapečatena,” o tem, da nameravajo 131 delavcev skupnih služb (nabave, prodaje in razvoja) iz semiške Iskre Kondenzatorji prezaposliti v kranjsko Iskro Mis, pove ena od 35, ki naj bi se na delo vozili v Kranj.

Zanjo je šok toliko večji, saj nujno potrebuje proste popoldneve, ki jih v celoti posveča svojima otrokoma, močnima dislektikoma s posebnimi potrebami.

“Brez moje pomoči ne bi mogla končati osnovne šole. Iz službe pridem ob pol štirih popoldne in sem z njima, dokler ne gresta spat. Ne predstavljam si, kaj bi se zgodilo, če bi delala v Kranju in bi se domov vrnila ob sedmih zvečer, ko bi jima lahko le še dala večerjo in dneva bi bilo konec,” pripoveduje.

Ne bo podpisala
Pravi, da dela v Kranju ne bo sprejela, čeprav se zaveda, da je to, da bo ostala brez službe, le še druga od dveh slabih možnosti izbire, pred kateri jo je pripeljala usoda. Da bo v tem primeru lahko doma z otrokoma, je ob dejstvu, da ju brez službe ne bo mogla preživljati, slaba tolažba.

“Doma so že vsi obremenjeni z usodo moje službe; žalostno je, ko vidiš, da ob tem trepetajo že otroci,” razloži. V semiški Iskri je zaposlena že 27 let, bila je njihova štipendistka: “Zdaj pa se bojim, da bom, če odklonim delo v Kranju, izigrana tudi za pravice na zavodu za zaposlovanje in za odpravnino.”

Vodstvu ne verjamejo
Vodilni jim, kot pravi naša sogovornica, zatrjujejo, da ob prezaposlitvi v Iskro Mis nihče ne bo ostal brez službe, a delavci jim ne verjamejo. “Zavedamo se, da so v zakonih luknje, ki jih delodajalci zlahka izkoriščajo. Poleg tega je naš kolektiv star povprečno 50 let. Pri teh letih je novo službo težko dobiti, še posebno v Beli krajini, kjer za delo ni skoraj nikakršnih možnosti. Loteva se nas depresija,” dodaja.