"Morda bi ob 8. marcu sporočila predvsem to, da moramo kot ženske, pa tudi širše kot človeška bitja, znati priznati svoje omejitve in se naučiti bolj živeti v trenutku," pravi sogovornica dr. Megi Rožič. Po njenem mnenju nam razmere v svetu jasno kažejo, da tempo in ritem, v katerem živimo, nista najbolj zdrava: "Prevečkrat smo ujeti v nenehno pehanje za kapitalom, uspehom in nekim boljšim jutri, pri tem pa se zdi, kot da smo nekje na poti nekaj tudi zgrešili."
Profesorica slovenščine na srednji šoli, asistentka za področje književnosti na fakulteti, raziskovalka, moderatorka kulturnih dogodkov in hkrati mama, žena ter sogovornica, ki zna literaturo približati na prav poseben način. Njeno delo in zanimanja segajo na področja feministične literarne vede, študij spolov in migracijskih študij, o literaturi piše, predava, razpravlja in jo prenaša tudi v javni prostor, na okrogle mize in kulturne večere, ki jih pogosto tudi sama vodi. Ravnotežje med številnimi vlogami najde tudi v teku, ki ji pomeni prostor tišine in osebnega odmika.
Ob letošnjem 8. marcu smo se z njo med drugim pogovarjali o Zofki Kveder, Aleksandrinkah, sodobnih ženskah in materah ter o tem, zakaj so osebne zgodbe spregledanih žensk še danes tako pomembne. Pa tudi o tem, kako literatura že več kot stoletje odpira teme ženskih izkušenj, o katerih se je dolgo molčalo.
Kdaj ste se osebno prvič zavedali, da vas zanima položaj žensk in vprašanje enakosti? In a je bil to akademski ali zelo oseben trenutek?
Eno in drugo. Moram reči, da me je na nekem res globokem nivoju ta tema pretresla predvsem v akademskem okolju, v času študija in kasneje, ko sem bila mlada raziskovalka na univerzi. Takrat sem imela tudi čudovito mentorico, ki jo z veseljem omenim, to je Katja Mihurko Poniž. Prek njenega dela sem dobila vpogled v to, kaj se je z avtoricami dogajalo skozi zgodovino literature.
To je bil zame pravi "aha" trenutek, ko sem se zares zavedla, kako deprivilegirane so bile ženske in kako pogosto so bile po krivici izrinjene iz literarne zgodovine. Ko sem začela brati njihova dela, je postalo še toliko bolj očitno, kako velik del njihovega ustvarjanja je bil prezrt.
Morda je bil to tudi trenutek, ko sem začela bolj kritično razmišljati o položaju žensk v sodobni družbi. Moram pa reči, da me je občutek za pravičnost spremljal že od nekdaj. Na to sem bila pozorna že kot otrok. Bila sem tisti otrok, ki se ni igral s punčkami, ampak s tovornjaki in podobnimi stvarmi. Res je, da potem nisem šla v tehnične vode, a doma me tudi niso vzgajali v stereotipne predstave o ženskih vlogah.
Ko danes razmišljam o tem, se mi zdi, da je bilo to zanimanje že od nekdaj del mene. Bolj jasno pa se je izoblikovalo prav skozi to akademsko izkušnjo.
Če začneva pri feminizmu. Kaj feminizem je in kaj feminizem ni?
Ja, opredeliti feminizem je zame v tem trenutku precej težko. Kaj pravzaprav je? Načeloma bi moral biti to občutek, ki ga ima vsak posameznik v sebi, občutek za to, da so stvari v družbi med moškimi in ženskami razdeljene pravično.
Zdi pa se mi, da je feminizem ženskam v nekem smislu naložil tudi preveč. V enakost smo zapakirali pričakovanje, da se mora ženska boriti na preveč frontah. Popolne enakosti v vseh pogledih namreč ne more biti, saj imamo različne sposobnosti in tudi različne fizične zmogljivosti.
Zato imam občutek, da je sodobno razumevanje feminizma ženski na poklicnem področju pogosto naložilo zelo veliko breme, saj naj bi dosegala enake standarde kot moški, hkrati pa ji je, pri tistih, ki se za to odločijo, naložena še biološka funkcija materinstva. In ti dve stvari včasih preprosto ne gresta zlahka skupaj.
Zato, ker je ta svet kapitala in poklicni svet tako surov do žensk, da spregledata drugi svet, ki pa teče malo bolj počasi in je prav, da teče tako počasi. In to vzporedno loviti za ženske je včasih nemogoče. Zato mi je razpravljati o feminizmu pravzaprav malce težko.
Tudi danes, v sodobnem času, ko pogosto mislimo, da so stvari enakopravne, v resnici niso povsem takšne. Prav v tem vidim eno od oblik neenakosti. Zdi se mi, da je ženski v sodobnem času naloženo zelo veliko breme.
Feminizem je zato še vedno živ in pomemben, saj nas opozarja na te nianse nepravičnosti, ki se še vedno pojavljajo. Po mojem bi moral postati predvsem naš notranji čut za pravičnost. Ne le v odnosu med žensko in moškim, ampak širše, tudi v odnosu človek do živali, zdrav človek do bolnega, mlad do starega.
Zdi se mi, da gre pri tem za globlji občutek pravičnosti in spoštovanja življenja kot takega. To bi moral biti feminizem.
Zakaj dajejo nekateri feminizmu ta negativen prizvok?
Težko bi na splošno razpravljala o tem, zakaj ima feminizem včasih negativen prizvok. Če pogledam razmere v družbi, lahko komentiram predvsem nekatera stanja, ki so verjetno prispevala k temu, da so feministke dobile takšno oznako.
Morda tudi zato, ker so bile zelo borbene in so posegale v tradicionalne družbene konstrukte. S tem so rušile vzorce in razmerja moči, ki so jih skozi zgodovino večinoma oblikovali moški. Zato so pogosto izpadle kot neke rušilke. Kot da bi jim kdo rekel: "Saj imate druge vloge. Zakaj se sploh vtikate v stvari, ki se vas ne tičejo?"
Po drugi strani imamo tudi precej stereotipno predstavo o feministki kot o ženski, ki je zelo borbena, se ne drži pravil in se upira. Takšna podoba marsikomu ne ustreza. Rušenje ustaljenih družbenih vzorcev je namreč vedno zahtevno in pogosto naleti na odpor. Mislim, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi s feministkami. Težko pa o tem govorim povsem na splošno.
Ste kdaj kot raziskovalka študij spolov doživeli, da so vas zaradi vašega področja podcenjevali ali stereotipizirali?
Ne, tega nisem doživela. Mogoče tudi zato, ker sem se znašla v okolju, ki je bilo temu naklonjeno, tako z moške kot z ženske strani. Zato nisem doživela kakšnih napadov.
Moram pa reči, da sem bila presenečena, ko sem nazadnje v Goriški knjižnici predstavljala Zofko Kveder. Pričakovala sem, da se bo morda pojavil kakšen kritičen komentar, saj je bilo v občinstvu tudi nekaj moških. A tega ni bilo. Mislim, da se odnos do teh tem počasi spreminja, predvsem skozi odkrivanje individualnih usod žensk, ki so bile skozi zgodovino deprivilegirane in pogosto odrinjene tako iz literarne kot iz splošne zgodovine.
Prav osebne zgodbe so način, kako lahko ljudem približamo to, kar je bilo po krivici spregledano. Ko govorimo o nekih kolektivnih usodah, nas to pogosto ne nagovori tako močno. Ko pa izpostavimo posamezno življenjsko zgodbo, posamezno usodo ženske, ki je bila prezrta ali odrinjena, se nas to veliko bolj dotakne.
Zdi se mi, da prav na tej individualni ravni ljudje te stvari tudi lažje razumejo in sprejmejo.
Ste se kdaj znašli v situaciji, ko ste morali izbirati med kariero in pričakovanji okolice glede ženske vloge?
Zdaj, ko imam dva otroka, to občutim še veliko bolj. Prej sem si mislila, da je z enim otrokom vse nekoliko lažje, zdaj pa sta dva in se stvari hitro zapletejo. Zgodi se, da je otrok bolan, da ima kakšne težave ali obveznosti, in takrat si želim biti tam kot mama.
Hkrati pa je tukaj še drugi del, torej kariera. Pogosto slišim: "Glej, zdaj imaš to priložnost, izkoristi jo." Otroci so še majhni, a tudi v karieri se včasih zgodi, da imaš določeno priložnost samo enkrat in jo je treba zgrabiti.
In tako se kot ženska pogosto znajdem v precepu. Komu slediti, kdaj slediti. Trenutno sem prav v tej situaciji. Moram pa reči, da mi nikoli ni bilo žal, če sem kakšno karierno priložnost zavrnila zaradi otroka.
Če pa sem zapostavila otroka, sem imela vedno občutek slabe vesti. In to se je zgodilo zelo redko, ker sem največkrat tisto drugo stran preprosto odrinila in si rekla: "Ne, pojavila se bo druga priložnost." In v resnici je pogosto tudi bilo tako.
Zato ugotavljam, da mora ženska pri sebi zelo jasno razčistiti svoj sistem vrednot. To se mi zdi ključno. Ni pa lahko, ker te te silnice ves čas razdvajajo. Vedno si v nekem precepu. Kot mati, kot raziskovalka ali kot nekdo, ki gradi svojo kariero.
Mislim pa, da se da, če si te stvari pri sebi razjasniš in stojiš trdno za tem, kaj so tvoje vrednote in kaj tvoje prioritete. Jaz sem pri sebi to razčistila.
Če pa imaš v sebi neke dileme, ali bi bila karierna ženska, ali bi bila predvsem mati, ali bi bila še marsikaj drugega, potem je težko. Je težko, ker so nenazadnje najboljša leta tista, ki jih posvetimo tudi materinstvu in tudi karieri. In to sovpada. Prav zato je to problematično tudi s tega vidika, kako kako v vsem tem razpetju sploh ostati cel.
Kaj pa pričakovanja sama glede materinstva? So tudi ta previsoka?
Ja, tudi glede tega smo ženske v precej težki situaciji, ker naj bi bile povsod idealne. A tudi s tem moramo pri sebi razčistiti, čeprav je to zelo težko. Mislim, da je to pravzaprav veliko dela na sebi. Sprejeti moraš, da tistega ideala popolne matere nikoli ne boš dosegla. Jaz ga zagotovo ne bom.
Jaz sem pač mama, ki pusti otrokom, da so to, kar so. Včasih niso popolno urejeni, včasih tekajo bosi, včasih so bolni. In kaj potem? Tega ideala ne morem doseči. In prav je tako, da k njemu niti ne stremim.
Tudi v službi nisem idealna. Tudi pri drugih stvareh nisem idealna, stvari delam v zadnjem trenutku. Ampak tako pač je. Gre za to, da človek najde nek balans med vsem tem.
Ko meni zboli otrok, odvržem vse ostalo, pa naj bo, ne vem kaj. Ko je otrok bolan, meni tudi mentalni sistem, misli ne funkcionirajo več.
Enostavno ne morem biti dobra v službi, če je otrok doma bolan. Ko sem to razčistila sama pri sebi, se ne razsekavam več in se ne razdajam bolj, kot zmorem. Vem, da potrebujem tudi devet ur spanja. Potrebujem svoj tek in svoj mir ob knjigi. In od tega ne odstopam.
In moram biti mama. Nisem sto procentna, ker ne morem biti, ampak moram biti tam.
Ali ste bili vedno takšni? Tak odnos in takšno razmišljanje si najbrž želi marsikatera ženska, mama.
Ne, to je proces. Tudi jaz se kakšen dan razsujem, se zlomim, se zjokam. Grem teč, potem pridem nazaj in se znova sestavim. Tako je.
Če si tega ne priznamo, potem samo igramo. In zakaj bi igrala? Življenje je prekratko, da bi igrala. Tako je.
Ni idealno in mislim, da si moramo tudi priznati, da ne zmoremo. Ne zmoremo. Jaz sem se zdaj naučila prositi za eno uro varstva. Naučila sem se reči: "Ej, mama, bi lahko skuhala kosilo? Bi lahko za dve uri pogledala otroka?"
Do zdaj sem bila tista "wonder woman", ki zmore vse sama. Ampak ne, ni mi treba. In mislim, da s tem, ko si to priznamo, naredimo ogromno za svoj notranji, dušni in tudi mentalni mir.
Ker se od nas terja preveč. Poleg tega smo precej čustvena bitja, bolj senzibilna in se nas stvari hitreje dotaknejo. Tudi v učiteljskem poklicu vidim, koliko stvari nesem domov od tujih otrok in jih potem premlevam ob svojih. Kdo drug tega morda sploh ne doživlja. In to je breme. Čustveno breme.
Zato se moraš naučiti filtrirati. Jaz imam sicer svoj poklic rada, ne bi ga zamenjala za nič na svetu. Ampak to sem jaz. Če se tega ne naučiš filtrirati, te to lahko povsem izčrpa.
Kaj vas pri današnjih mladih ženskah najbolj navdihuje?
Najbolj me navdihuje in mi vliva upanje to, da so veliko bolj odprte, kot so bile generacije pred njimi, tudi moja generacija. Bolj pripravljene so spregovoriti o vsem tem, o čemer tudi zdaj razpravljamo.
Ta dialog o ženskih vlogah, o izzivih, s katerimi se soočamo, o razcepljenosti, ki jo doživljamo, se odpira. O tem se pogovarjamo. Sposobni smo se o tem pogovarjati. Stvari ne idealiziramo, ampak jih poskušamo nasloviti in o njih govoriti.
In to je nekaj, kar me navdaja z upanjem.
Kaj vas pa mogoče pri tej generaciji skrbi? Je kakšna taka stvar, ki jo opazite?
Zelo me skrbi tudi to, kar je nekako posledica sveta, v katerem živimo, digitalizacije in družbenih omrežij. Ta pretirana skrb za zunanjo podobo. To, da hodimo v šolo naličeni, da vstajamo ob petih zjutraj zato, da smo za prvo uro pouka "instagramabilni". To opažam, da je zelo prisotno.
Delam sicer večinoma s fanti, ampak to vseeno opažam. To zelo poudarjeno skrb za neko idealno zunanjo podobo.
Greva na Zofko Kveder, ki ste jo podrobno analizirali. Bi jo lahko prosim opisali skozi vaše oči, ker jo poznate drugače kot mi? Kdo je bila, kako je videla svet, kako ga je doživljala?
Zofka Kveder je bila zelo zanimiva osebnost. Morda mi je blizu tudi zato, ker sem se v njenem značaju nekoliko našla. Velikokrat je bila navdušena, polna energije, kar pokala je od nje. Po drugi strani pa je imela tudi trenutke globoke žalosti in melanholije. Ta dvojnost se je v njenem značaju pogosto kazala in mi je bila nekako blizu.
Pravzaprav je bila vse življenje razpeta med tem, da se je začela poklicno ukvarjati s pisanjem, kot prva poklicna pisateljica, in med tremi deklicami, ki jih je imela doma.
Tudi z izkušnjami splavov, nenazadnje. Z vsem tem je nekako z življenjsko vedrino, vsaj do neke določene točke, šla naprej. Vedno nekako premalo ljubljena. In bila je izjemna besedna ustvarjalka, na tem področju res izjemno kreativna.
Bila je tudi ženska, ki si je upala odpirati teme in pisati o ženski tako, kot je sama videla in doživljala situacijo. Nenazadnje tudi na podlagi lastnih izkušenj, kar se kaže v njenih avtobiografskih delih. V tistem času govoriti in pisati o tem je bilo nekaj zelo drznega.
Torej, izjemno, izjemno pogumna, drzna. To je zelo na kratko o njenem liku, kako nekako ga doživljam.
V čem je bila njena misel o položaju žensk tako sodobna, da je aktualna še danes?
Če se vrneva k temu, kar sem prej omenila, k osebnim zgodbam, ki se nas dotaknejo, je bila prav v tem posebna. Na zelo poseben način si je upala spregovoriti o osebnih izkušnjah ali o izkušnjah, ki so bile del njenega dela in okolice.
Govorimo o izkušnji umora otroka, o izkušnji splava, o prvi ljubezni, o spolnih izkušnjah zunaj zakona. O vsem tem je upala spregovoriti v času, ko je bilo okolje še zelo ortodoksno in zaprto.
Hkrati pa z zavedanjem, da so to tudi njene lastne izkušnje. Danes so takšne izkušnje bolj sprejete, o njih se piše in govori, čeprav še vedno obstajajo različni vzorci in odzivi. Ona pa je o tem pisala že na začetku 20. stoletja, kar je bilo za tisti čas izjemno drzno, skoraj prevratno.
V tem vidim njen velik doprinos in njeno izjemno moč.
Kako je Zofka Kveder v svojih delih obravnavala spolnost ?
Pri Zofki Kveder ne gre za to, da bi bili ti prizori izrazito eksplicitni, saj tega pri njej pravzaprav ne najdemo. Pomembno pa je, da je o teh temah sploh začela pisati. Če pogledamo njene sodobnike, je bila spolnost pogosto zavita v neko tančico tabuiziranega.
Kvedrova pa to tančico na nek način začne odstirati. V svojih delih, pogosto skozi zelo subtilne opise, začne te teme izpostavljati in jih tudi jasno tematizirati. Seveda ne gre za eksplicitne opise spolnosti, ampak za razmislek o odnosih, izkušnjah in tudi o nekaterih stvareh, ki so bile že takrat nesprejemljive.
Med drugim opozarja tudi na nasilje in na položaj žensk v teh odnosih. Prav v tem smislu je bila zelo pogumna, saj je teme, o katerih se je prej večinoma molčalo, prvič postavila v literarni prostor.
In to se mi zdi zelo pomembno, še posebej zato, ker se prav s temo spolnosti in intime v času moderne trenutno ukvarja tudi raziskava, ki poteka na Fakulteti za humanistiko. Gre za zanimiv projekt, ki se posveča prav tem vprašanjem.
V tem obdobju Zofka Kveder na neki način postavi to temo tudi v literaturo in odpre prostor, da se o njej začne pisati. Pri tem pa je še posebej pomembno, da to stori z ženskega zornega kota. Prav ta perspektiva je v tistem času prinesla nekaj novega.
Kaj pa njen pogled na materinstvo? Tudi sama je doživela težko izkušnjo ...
Ja, pravzaprav je imela več težkih izkušenj, povezanih z materinstvom.
Odločila se je, da bo sama skrbela za vse tri hčerke. Doživela je tudi več splavov. Nekaj časa se je izobraževala za babico in pri tem prihajala v stik z zelo težkimi življenjskimi situacijami. Bila je na primer tudi priča umoru novorojenega otroka. Ob tem je lahko opazovala, kako različno ženske sprejemajo rojstvo otroka, odvisno od tega, ali je otrok zaželen ali ne.
To so izkušnje, ki jih ljudje na različne načine doživljamo še danes. Pogosto so povezane s strahom, tudi s strahom za lastno preživetje. Govorila je tudi o nezakonskem materinstvu in o nosečnosti kot obdobju, ki naj bi prinašalo predvsem radost, v resnici pa je lahko veliko bolj kompleksno.
Prav to kompleksnost teh izkušenj je začela odpirati tudi v svojem pisanju. Pokazala je, da pri materinstvu in nosečnosti ni enoznačnih občutkov ali zgodb. Tematizirala je tudi spolne izkušnje zunaj zakona, kar je bilo za tisti čas seveda velik tabu.
Če primerjamo položaj žensk v Sloveniji v času Zofke Kveder in danes. Kje vidite, da smo ženske naredile največji premik?
Ja, prikopale smo se do izobrazbe. Imamo možnost izobraževanja, imamo možnost delati. Imamo možnost, lahko bi rekli, doseči določene poklicne in karierne ambicije oziroma tudi ambicije, povezane s šolanjem, to že. Vendar pa mislim, da imamo še vedno premalo žensk na vodilnih položajih.
To je en tak premik, ki smo ga dosegle, na drugi strani pa preboja še vedno nimamo.
Kot vemo, smo se pred kratkim soočali s tem, da smo legalizirali oziroma dopustili splav. Torej, kar nekaj časa je trajalo. Spet, če se vrnem k tistim izkušnjam, ki so različne v zvezi s splavom. In recimo, ja, premik je bil narejen, ampak menim, da moramo ženske tudi pri sebi razčistiti predvsem to, o čemer sva prej razpravljali. Ta borba za kapital, borba za doseganje nekih mejnikov v karieri je za žensko prehudo.
Tudi če pogledamo akademsko raven ... Ženske, ki imajo otroke, morajo dosegati kolege v boju za točke, dosegati kolege, ki teh obremenitev nimajo, ki pridejo domov in jim večerjo skuha žena, potem pa se lahko spet posvetijo svojemu delu. Torej tukaj mislim, da neke enakopravnosti še vedno nimamo. Breme je za žensko prehudo.
Je pa res ... Vsaka ženska si mora postaviti svojo lastno ceno in najti pot, ki zanjo ne bo preveč uničujoča. Boriti se na več frontah je namreč pogosto najbolj problematično in tudi najmanj učinkovito.
Kakšno vlogo pri tem doseganju nekih kariernih uspehov žensk ima pa partner, mož? In kako se pa mišljenje moških spreminja v Sloveniji?
Ne, absolutno. Moški tukaj igrajo zelo pomembno vlogo. Jaz mislim, da ima ob jasnem postavljanju meja pri ženski tudi partner ključno vlogo.
Kakor opažam pri mlajših generacijah, s katerimi delam, saj delam pretežno s fanti, se tudi to zelo, zelo, zelo spreminja. Torej fantje razmišljajo v smislu: "Jaz bom prevzel enakovredno vlogo v smislu dolžnosti do otrok" in tako dalje. Tako da opažam nek izrazit premik. Oziroma se fantom, ko jih o tem sprašujem, nekako zdi samoumevno, da bodo otroka previjali, ga hranili, poskrbeli za kakšno urico več spanja pri bodoči mami in tako dalje. Tako da mislim, da se to spreminja. Še vedno tega ne moremo posplošiti, ampak mislim, da je to predvsem odvisno od vzgoje.
Veliko je odvisno od tega, kakšna je vzgoja doma. Jaz si recimo sploh ne predstavljam, da bi imela partnerja, ki ne bi bil pripravljen kaj skuhati, previti otroka ali skrbeti za bolnega otroka. Tega si res ne predstavljam. Pa ne zato, ker bi jaz sledila neki karierni poti, ampak zato, ker lahko tudi jaz zbolim in imam pravico do počitka.
Zato mislim, da je to ključno. Postavljanje meja in dober partner, ki ne razmišlja v kategorijah, kaj so ženske in kaj moške vloge doma. To je tisto, kar omogoča, da se ženska ne raztrga med vsemi obveznostmi.
Absolutno mislim, da ženske še vedno prevzemamo glavnino domačih opravil in skrbi za otroke. In morda s tem tudi ni nič narobe. Vez med materjo in otrokom je po mojem mnenju zelo močna in je ne gre negirati ali kakorkoli spreminjati biologije. Mislim, da to ne bi imelo smisla.
Vsaj jaz pri sebi čutim, da določene stvari instinktivno zaznam, ki jih otrok sam še ne more. Morda tudi zato, ker je bil devet mesecev del mene. Zato mislim, da spreminjati biologijo nima posebnega smisla.
Ampak neko ravnotežje znotraj partnerskega odnosa, pri delitvi dolžnosti in nalog, je seveda zelo pomembno. Tukaj imajo moški ključno vlogo. In mislim, da se stvari tudi spreminjajo. Je pa res, da je pri tem vzgoja zelo pomembna. Vzgoja fantov in deklet.
Pomembno je, da otrok že zgodaj zna poskrbeti zase. Da na primer tudi fant zna dati perilo v pralni stroj in razume osnovna gospodinjska opravila. Ni treba, da zna ne vem kaj, pomembno pa je, da zna poskrbeti zase. Da si lahko recimo fant pri trinajstih ali štirinajstih letih tudi sam kaj skuha, ne da bi bil pri tem vedno odvisen od nekoga drugega.
Tudi to je pomemben del vzgoje, da otrok ne naredimo preveč odvisnih. Ampak tukaj smo že pri širši temi vzgoje.
Velik del vašega raziskovanja je namenjen migracijam žensk. Kaj se zgodi z identiteto in vlogo ženske, ko se preseli v drugo državo?
Ja, zanimivo je, da ko sem se sama ukvarjala z literarnimi deli teh avtoric, ki so migrirale, pri čemer je bilo njihovo izhodišče nekako slovenski prostor, se pokaže, da razvijejo neko vrsto transnacionalne identitete. To pomeni, da dom oziroma občutek varnosti ne predstavlja več nek konkreten kraj, kot so Ljubljana, Maribor ali Skopje, ampak postane predvsem občutek, pogosto povezan z družino in otroki, včasih tudi brez partnerja. Skratka, dom postane bolj občutek kot prostor.
Tako na nek način postanejo neodvisne od nacionalnih meja. Velikokrat so tudi poliglotke in se na nek način razbremenijo teh različnih družbenih konstruktov. Hkrati pa to pomeni tudi določeno razbremenitev v miselnem smislu, večjo odprtost do drugih, na videz fiksnih entitet oziroma konceptov.
To je zelo zanimiva izkušnja. Migracija namreč pomeni tudi izkoreninjenje iz prostora, kjer naj bi človek pognal svoje korenine. In prav to pogosto prinese povsem drugačen način razmišljanja. Na nek način obrne na glavo vse tisto, kar se nam zdi navidezno fiksno. To sem pogosto opažala pri teh ustvarjalkah.
Te avtorice so šle v drugo državo, si tam ustvarile družino in je to zanje postal nekakšen nov dom. Če pa jih primerjamo z Aleksandrinkami, je situacija drugačna, kajne? Aleksandrinke so imele družine tukaj, same pa so odšle drugam skrbet za tuje otroke. V tem kontekstu tega prostora niso dojemale kot nov dom?
Ja, tudi pri zgodbah Aleksandrink moramo biti nekoliko bolj previdni, ker niso vse puščale družin tukaj. Vedeti moramo, da so tiste, ki so puščale majhne otroke, odhajale predvsem kot dojilje, in teh je bilo približno tretjina. Danes ti podatki vse bolj prihajajo na dan.
Veliko teh deklet je sicer odhajalo v Egipt, v Aleksandrijo, vendar niso bile vse dojilje. Delale so tudi kot varuške, spremljevalke bogatih dam ali hišne pomočnice. Naše Primorke so veljale za zelo pridna dekleta in pri bogatih družinah so jih zelo cenili. Bile so skrbne, marljive, vajene dela in tudi zelo poštene. Vzgojene so bile v precej strogo verskem okolju, zato so jim družine zaupale in vedele, da ne bodo ničesar ukradle.
Ta dekleta, približno tretjina jih je bila dojilj, vsaj tako ocenjujejo raziskave, so imela verjetno najtežjo izkušnjo. Pustiti majhnega otroka in oditi drugam zagotovo ni bilo lahko. Vendar je treba razumeti širši kontekst. Pri Aleksandrinkah je šlo za nekakšen vaški dogovor, za način skupnega preživetja, ki ga danes skoraj ne poznamo več.
Danes živimo precej bolj vsak zase, v nekakšnih mehurčkih. Takrat pa so se v vasi pogosto dogovorili, da bo otroka dojila druga mama iz skupnosti, da bo zanj poskrbljeno. Šlo je za nekakšno širšo vaško ekonomijo in medsebojno pomoč, ki jo danes pogosto spregledamo, ko govorimo o Aleksandrinkah.
Ti dogovori so potekali na ravni cele vasi. Če je bilo treba, je vskočila katera od žensk iz skupnosti, saj vemo, da očetje takrat pogosto niso bili vajeni skrbeti za dojenčke. V tistih časih je bila ta skrb predvsem v domeni žensk, zato so ženske iz vasi velikokrat priskočile na pomoč.
Približno tretjina Aleksandrink je bila dojilj in tem je bilo verjetno najtežje. Druge so sicer prav tako zapustile svoje družine, vendar so bile njihove zgodbe zelo različne. Nekatere so si tam ustvarile nove družine, druge so si družino sploh prvič ustvarile šele tam. Takšnih zgodb je veliko in so zelo raznolike, zato bi bilo precej krivično vse Aleksandrinke tlačiti v en sam koš.
In spet smo pri osebnih zgodbah. Prav na ta način prihajajo na dan zgodbe, ki jih prej sploh nismo poznali. Dolgo smo Aleksandrinke pogosto predstavljali precej poenostavljeno, kot ženske, ki so hrepenele po boljšem življenju, odšle od doma in za sabo pustile otroke. A resničnost je bila veliko bolj raznolika. Niso vse puščale otrok.
Res pa je, da je bila usoda tistih, ki so jih pustile, pogosto najtežja in povezana z veliko solzami ter trpljenjem. Po drugi strani pa poznamo tudi veliko uspešnih zgodb. Nekatere so tam zaslužile nekaj denarja, nekatere so se celo bogato poročile, druge so kasneje k sebi preselile tudi svoje družine od doma. Zgodbe so zelo različne.
Skratka, usod je toliko, kolikor je bilo žensk. Zato jih spravljati v en sam koš ni pošteno.
Zelo zanimivo je odkrivati te zgodbe. Res zelo zanimivo. Prav iz Mirna poznamo eno zelo uspešno zgodbo, zgodbo Marije Faganelli, vzgojila je namreč enega zelo bogatega in kasneje tudi uspešnega človeka, brusilca zlata. Tako da, ja, to so bile Aleksandrinke. Na neki način smo danes pomalo Aleksandrinke tudi same. Imamo dnevne migracije, otroke puščamo v varstvu in hodimo na delo drugam. In človek se ob tem včasih tudi malo zamisli: "Plačujem nekoga drugega, da pazi na moje otroke, zato da jaz delam za nekoga tretjega." Tudi to je zanimivo.
Ja, zanimivo je, da so Aleksandrinke v nekaterih delih predstavljene nekoliko drugače. Če ste brali roman Grenko morje, gotovo veste, da so tam prikazane precej stereotipno. Drugačno plat pa pokaže tudi lokalna ustvarjalka Darinka Kozinc, ki v svojih delih poudarja, da vse zgodbe Aleksandrink niso bile tragične, kot se pogosto zdi.
In ena, ki mi je zelo pri srcu, je o eni Aleksandrinki iz Križa pri Trstu, ki se je poročila z enim zelo bogatim človekom v Egiptu in postala tudi zelo ugledna gospa. Torej, zanimivo, da imamo ta stereotip Aleksandrinke kot delavke, ona se je pa povzpela v zelo visoko družbo. In ena takšnih zgodb je tudi zgodba Jože Sedmak. Če jo poguglate, jo boste hitro našli. Meni je ta zgodba zanimiva predvsem zato, ker nekoliko razbije stereotip o Aleksandrinkah kot zgolj delavkah. Prav zato se mi zdi še posebej zanimiva.*
Odšla je kot Aleksandrinka, njena zgodba pa je zelo pozitivna. Seveda pa s tem ne želim banalizirati trpljenja in vsega, kar je povezano s tem fenomenom, saj ga je bilo res veliko. A kljub temu so bile zgodbe zelo različne, tako kot smo različni tudi ljudje.
In tu se znova vračamo k Zofki Kveder in k tem osebnim zgodbam. Prav to ljudje danes tudi potrebujejo: da se lahko z nečim poistovetijo, da najdejo neko oporo, ko jim je težko, in dodatno potrditev, ko jim gre dobro. Takšne zgodbe nam lahko veliko dajo.
Zakaj se mi zdi, da starejše generacije žensk 8. marec doživljajo bolj osebno in politično kot mlajše?
Morda zato, ker so starejše generacije žensk bolj neposredno povezane z bistvom 8. marca. Zdi se mi, da smo danes ta dan začeli tlačiti v skoraj vsako komercialno preobleko. Govorimo o popustih za 8. marec, rožah za 8. marec, čokoladah za 8. marec in na ta način ga nekoliko banaliziramo. Zato imam občutek, da se je njegov prvotni pomen nekoliko izgubil.
Tak občutek imam tudi zato, ker sem na primer včeraj na elektronsko pošto prejela, mislim, da kar dvanajst sporočil, povezanih prav s to komercialno noto 8. marca. Seveda ni nič narobe, če ženskam podarimo kakšno pozornost. Tudi ženska ženski. V tem res ni nič slabega. A lepo bi bilo, da se tega spomnimo tudi druge dni v letu, ne samo na 8. marec.
Imam pa občutek, da mlajše generacije pogosto sploh ne vedo dobro, kaj 8. marec pravzaprav pomeni. Ko o tem spregovorim z mlajšimi, na primer v razredu, kjer so fantje in dekleta, se pogosto pokaže, da nimajo prave predstave o tem dnevu.
Tudi vprašanje enakosti se jim zdi nekako samoumevno. Kot da je to nekaj, kar je že doseženo. Verjetno tudi zato, ker se o tem danes zelo veliko govori in razpravlja. A življenje jih bo sčasoma verjetno izbrusilo in pokazalo, da stvari niso vedno tako preproste.
Zelo hitro se namreč lahko zgodi, da se od teh dosežkov tudi oddaljimo.
Kaj bi ob 8. marcu še radi sporočili našim bralkam?
Morda bi ob 8. marcu sporočila predvsem to, da moramo kot ženske, pa tudi širše kot človeška bitja, znati priznati svoje omejitve in se naučiti bolj živeti v trenutku. Razmere v svetu nam namreč kažejo, da tempo in ritem, v katerem živimo, nista najbolj zdrava.
Zdi se, da pogosto preveč drvimo, ujeti v nenehno pehanje za kapitalom, uspehom in nekim boljšim jutri. Pri tem pa se zdi, kot da smo nekje na poti nekaj tudi zgrešili.
Zato mislim, da moramo vsi skupaj, kot ženske in kot ljudje, narediti neko prevetritev vrednot. Da se znamo za trenutek ustaviti in si ponovno začrtati pot, ki je za nas kot človeška bitja res pomembna in nam prinaša osebno zadovoljstvo ter notranjo rast.
In morda se moramo naučiti tudi to, da določene stvari v življenju preprosto spustimo, ker niso v naši moči.
*Kot piše v eni od objav Ribiškega muzeja tržaškega primorja, je bila Joža Sedmak vd. Finney le ena izmed mnogih hčera revnega kriškega ribiča. Vendar se je s svojo delavnostjo in prizadevnostjo z možem Oswaldom Finneyem povzpela do vzdevka “kraljica bombaža”. Poleg tega, da je bila izmed prvih angleških letalk in da je uvajala izboljšave v gojenju bombaža, jo je doletela tudi čast, da se je spoprijateljila z angleško kraljico in tako hodila k njej na čaj. V objavi v Primorskem dnevniku jo med drugim opisujejo kot najbogatejšo Slovenko vseh časov, ki je v domačem Križu veliko prispevala za razvoj ribištva, za gradnjo kulturnega doma, zavetišča.