Foto: Osebni arhiv Nina Šprohar Stroka po meri

Po tem, ko je Nina Pirnat vodenje Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) morala predati Ivanu Erženu, vlada očitno tudi z njim ni bila zadovoljna, saj si je drznil kritizirati njene ukrepe. Nato se je na položaj zavihtel Milan Krek.

Če imata Eržen in Pirnatova dolgoletne izkušnje na epidemiološkem področju, je bil Krek najbolj dejaven na področju preprečevanja odvisnosti od prepovedanih drog, izkušenj z epidemiološkega področja pa, sodeč iz življenjepisa, nima.

Kdo od naštetih je najbolj primeren za vodenje NIJZ v času epidemije, naj presodi vsak zase. Tudi če je odgovor "nihče od naštetih". Jasno pa je, da se Krek z javnimi nastopi ni najbolje izkazal, predvsem na točki, ko ni zmogel več slediti lastnim ukrepom, od državljanov pa je pričakoval, da jih bodo natančno poznali.

Vprašanje za milijon evrov pa kljub temu ostaja – kdo vse te ukrepe predlaga in na podlagi česa jih vlada sprejema. Strokovna skupina pod vodstvom Bojane Beović ni prevzela odgovornosti za ukrep nošenja mask med poukom, prav tako ne ministrstvo za zdravje. Od ukrepa se je distanciral tudi NIJZ, v svojih priporočilih so celo izrecno napisali, da nošenje mask v šolah med poukom ni potrebno. Podobno je bilo z nekaterimi drugimi zaostritvami, ki jih je vlada sprejela na začetku epidemije, recimo z razkuževanjem blokov. Kmalu po sprejetju odloka je Eržen, ki je bil takrat v. d. direktorja NIJZ, v intervjuju za Mladino pojasnil, da je "razkuževanje izjemno težko izvedljivo" in da se mu "veliko bolj primerno zdi ljudi opozoriti, naj se površin, ki jih pogosto prijemajo drugi ljudje, čim manj dotikajo z golimi rokami in naj si pogosto umivajo roke. Kamor koli gremo, se nečesa dotikamo. Zavedati se je tudi treba, da je po razkuženju površina prvih pet minut res čista, a takoj, ko se je bo nekdo dotaknil z golo roko, bo spet potencialno kužna. Upam, da bodo ta ukrep, potem ko bodo pretehtali vse argumente, odpravili".

Beovićeva je denimo že sredi poletja povedala, da so vladi predlagali, naj Hrvaško uvrsti na rdeč seznam, saj da veliko okužb v državo vnašamo prav od tam. Vlada jo je takrat očitno preslišala, Hrvaško pa so se na rdeč seznam odločili premakniti šele konec avgusta. Ironično – po tem, ko je vladni govorec že očistil svoj bazen na Krku.

Kako polna je Hrvaška obala sredi poletja v primerjavi s septembrom, bo vedel vsakdo, ki jo je v tem času že obiskal. Sicer pa so številke, ki jih vsako leto objavi hrvaško ministrstvo za turizem, precej zgovorne: julija 2019 je Hrvaško obiskalo 4.325.686 ljudi, avgusta 4.712.039, septembra več kot pol manj, 2.170.611 (vir) . Podobno je bilo leto prej, ko so julija zabeležili 4.330.377 prihodov, avgusta 4.369.121, septembra pa le 2.190.867 (vir).

Kakšen smisel ima potem karantena ob vrnitvi septembra v primerjavi s koncem julija oziroma avgustom, ostaja uganka. Kakorkoli pa se je zdaj, po enem mesecu, zadeva ponovno spremenila, saj so nekateri deli Hrvaške po novem epidemiološko varni, karantena pa ni več obvezna po prihodu iz rdečih držav, če predložimo negativen test. Presenetljivo? Kaj pa vem. Nikakor pa me ni presenetilo, da zopet ne vemo, kdo je ukrep predlagal. Kdo vse jih sploh lahko predlaga? Mogoče pa nam bo vladni govorec nekoč zaupal tudi to …