Letošnjo Pulitzerjevo nagrado za fotografijo so si razdelili fotografi New York Timesa in tiskovne agencije Reuters za fotografije beguncev na poti v obljubljeno Evropo. Med slednjimi je tudi slovenski fotograf Srdjan Živulović. 

Živulović je fotografijo, ki del nagrajene serije, posnel 20. oktobra pozno popoldne tik pred Brežicami, na njej pa so posamezniki, ki jim je uspelo prepešačiti več kot osem kilometrov dolgo pot od slovensko-hrvaške meje.

• Nagrajeno serijo fotografov Reutersa si lahko ogledate tu.

To je tudi ena izmed dveh najljubših fotografij, ki jih Živulović posnel v času begunske krize: "Obstajata dve, ki sta bili posneti na isti dan. Takrat, ko so krenili, je bilo v bloku okoli 300 ali 400 ljudi, pred njimi pa je bil konjenik. To je tudi fotografija, ki je bila objavljena po celem svetu. Na dveh straneh jo je objavil tudi francoski Le Monde."

A prav nagrajena fotografija je fotografu še nekoliko bolj pri srcu, ker je na njej toliko dinamike in jasno prikazana dvoličnost. "Ko ostane le še peščica ljudi, ki še komaj hodi, vse ostalo so policaji. Na poti je toliko ljudi obnemoglo brez hrane in vode." 

"Ti ljudje so vredni vsega spoštovanja in mi smo jim dolžni pomagat"

Dolgoletni fotograf Srdjan Živulović, ki je ovekovečil tudi tragične podobe iz tujih kriznih žarišč, je nad malodane bibličnimi prizori begunske krize v Sloveniji, ki so zaokrožili po vsem svetu, ogorčen. "Da se sploh lahko to dogaja, da sploh govorimo o tem, da morajo ljudje odhajati in se odpeljati v neznano. Odpeljati se nekam, kjer jih nato ljudje grdo gledajo kot neke prišleke. To so ljudje, ki so isti kot mi, ki prihajajo iz civiliziranih dežel, saj neciviliziranih območij danes na svetu praktično ni več. Ti ljudje so vredni vsega spoštovanja in mi smo jim dolžni pomagati. Jaz jim pomagam na ta način, da to prezentiram." 

Njegova želja je, da bi se migracije, v katere ljudi prisilijo razmere, prenehale. "Moja velika želja je, da takšnih stvari ne bo potrebno več fotografirati, saj obstaja milijarda lepših stvari, kot je to."

Čeprav je bil Živulović med tistimi fotografi in novinarji, ki so na terenu dan začenjali prvi in končali med zadnjimi, sem in tja pa prenočili tudi v avtu, pravi, da so bili ti tereni bolj kot fizično, naporni čustveno.  "Zelo, zelo se moraš koncentrirati na to, kaj delaš in da te ne spravi kaj iz tira. V tistem trenutku bi lahko ogrozil sebe ali vse ostale," dodaja fotograf in nadaljuje, da je v takšnih trenutkih potrebno biti rahločuten, neopazen, dostojanstven do ljudi, "kar včasih pomeni tudi, da fotoaparata ne dvigneš".