V zadnjih letih sta to ministrstvo vodila izrazito strankarska politika. Tja sta se zavihtela po naključju, ker sta vodila dve mali stranki, ki se jima je uspelo nekako preriniti v vlado. Gre seveda za Janeza Podobnika (SLS) in Karla Erjavca (DeSUS). Močnejši koalicijski partnerji so ju zaradi zavezništva nagradili s stolčkom na okoljskem odlagališču. Janševa in Pahorjeva vlada sta s tem pokazali, da je ministrstvo za okolje drugorazrednega pomena. In to v času največje globalne okoljske krize.

Avtoriteta. Dovolj imamo takšne neodgovorne politike. Skrajni čas je, da okoljsko ministrstvo prevzame strokovna oseba z avtoriteto. Pahor ima idealno priložnost, da v vlado zvabi Nobelovo nagrajenko Lučko Kajfež Bogataj. Razlogov je več: 1) Hitro bo ukrepala in ozaveščala o okoljskih rešitvah, zlasti zaradi neizpolnitve slovenske obveze po kjotskem sporazumu. 2) V bitki z Italijani zaradi načrtovanega plinskega terminala v Tržaškem zalivu je lahko močna lobistka, celo s podporo svetovnega okoljskega guruja Ala Gora. 3) Nadzirala bo apetite ekonomskih lobijev, vključno z gospodarskim ministrom, da bomo imeli čim bolj čiste energetske vire.

Skrb za okolje je skrb za zdravje, razvoj, gospodarstvo ... Ministrstvo za okolje je pravzaprav nadministrstvo. Borut Pahor naj pokaže luč na koncu temačnega in umazanega okoljskega predora z imenovanjem Lučke tudi za podpredsednico vlade. Naj tudi tako krene po poti Obame.