Tomaž Humar se je rodil 18. 2. 1969 v Ljubljani, živel je v Kamniku, imel je dva otroka. Zaposlen je bil na Carinski upravi v Ljubljani. Opravil je že prek 1500 vzponov, od tega 70 prvenstvenih doma in po svetu.
Za izjemne dosežke so ga nagradili na številnih področjih. Med drugim je prejel:
- zlati cepin za vzpon na Ama Dablam
- Bloudkovo nagrado
- častni znak Republike Slovenije
- encian za življenjsko delo (2000, Trento, Italija), ki sta ga prejela tudi legendi Reinhold -Messner in Edmond Hillary
- nominacijo za zlati cepin za Aconcaguo
Nikoli kasneje nisem doživel Himalaje na enak način. Kolca se mi po tistih časih - ko smo, vsi v novih hlačah nunar, polnih neštetih prišitih žepov, Himalajo doživljali tako romantično.
Mnogi so Tomaža opisovali kot človeka, ki je imel v svoji karieri veliko sreče. Tudi če mu je kazalo slabo in so vsi obupali, se je iz situacije vedno uspel rešiti. Svet ga je spoznal leta 1999, ko je sam v alpskem stilu preplezal južno steno Daulagirija. Sam je nekoč dejal, da pleza zato, ker se lahko samo v steni približa samemu sebi. Da to drži, potrjuje dejstvo, da je bil skoraj več na višini 5000 metrov kot 'v dolini'.
Za alpski stil je trdil, da je "enostavna umetnost preživetja v vertikali, pri kateri ni prostora za omahljivce in ne za velike junake." V gore s sabo ni jemal strokovnih ekip, temveč svoje prijatelje, osebno zdravnico, bioenergetičarko in soplezalce.
Zanimivo je, da je preživel mnoge gorske vzpone in se pri tem ni poškodoval, gradnja hiše pa ga je skoraj stala obeh nog. Po tem, ko se je vrnil z Daulagirija, je med gradnjo padel vzvratno v odprtino za stopnice in si močno poškodoval obe nogi. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo več hodil. Sledilo je precej operacij in leta 2001 se je izkazalo, da bo kljub temu lahko hodil. Zdravniki so mu še vedno govorili, da je plezanje zanj končana zgodba. A Tomaž na to ni pristal.
Madona, fantje, ne me živčnega delat! Jaz nisem zavod za zaposlovanje, jaz od tam prihajam!
Nesrečen Nanga Parbat
Tomaža Humarja so v Himalaji reševali že pred štirimi leti. Takrat se je odpravil na znani Nanga Parbat, a med vzponom obtičal v steni. V steni je prebil kar šest dni, nato pa ga je rešil helikopter pakistanske vojske. Vzpon je bil medijsko precej odmeven, tudi takrat pa ga je reševala švicarska ekipa.
Po tem neuspehu je Tomaž začel plezati bolj 'potiho'. Njegovi vzponi in dosežki niso bili več medijsko odmevni, čerpav se je leta 2006 denimo po južni steni povzpel na vrh Anna Purne. Tudi njegov zadnji vzpon ni bil znan javnosti, celo njegovim bližnjim prijateljem ne. Viki Grošelj se je komaj vrnil iz Nepala v Slovenijo, ko je izvedel, da je tam tudi Humar.
Najpomembnejši osvojeni vrhovi
13. november 1994: Ganeš V., (6989 m)
6. maj 1995: Anapurna 1 (8091 m), solo vzpon
4. maj 1996: Ama Dablam (6828 m)
2. november 1996: Bobaje (6808 m), solo vzpon
1. oktober 1997: Lobuče (6119 m), solo vzpon
9. oktober 1997: Pomuri (7165 m)
31. oktober 1997: Nuptse (7742 m)
26. oktober 1998: El Capitan [1] (2307 m), solo vzpon
2. november 1999: Daulagiri (8167 m), solo vzpon
8. november, 2002: Šiša Pangma, (8046 m)
22. december 2003: Aconcagua (6960 m)
23. april 2005: Cholatse (6440 m)
november 2009: Langtang Lirung, Nepal (7227 m)
Humar je bil eden boljših alpinistov na svetu. Imel je preprosto filozofijo, po kateri je bilo vse podrejeno plezanju. Njegovi kolegi se ga bodo spominjali kot izvrstnega alpinista, ki je večkrat uspel preživeti nemogoče, zdržati, ko drugi niso mogli več. Po svetu je imel številne prijatelje iz vrst alpinizma. Njegov 'dolg', ki ga je sicer želel poravnati, pa bo za vedno ostal Nanga Parbat. Če bi bile razmere drugačne, bi ga nedvomno lahko osvojil. Žal pa je svojo alpinistično in življenjsko pot zaključil na drugi himalajski gori.