Po navadi se za otroka borijo mamice in očiji. Tokrat pa poročamo o boju, ki poteka med dvema ženskama – mamico in babico. Oče je pokojen, za vnuka je šest let skrbela očetova mama. In kaj je storil CSD? Dal ga je mamici, ko je izrazila željo, da zanj skrbi. V zadnjih šestih letih ga je videla 12-krat; od tega štirikrat v tekočem letu. Medtem ga je babica učila hoditi, jesti, govoriti. Skoraj tri leta je skrbela tudi za otrokovo polsestrico, ki jo je ista mama prav tako zapustila. Ker so babici na CSD grozili celo s policijo in ker otroka nikoli ni ščuvala proti mamici, je babica vnuka na novo življenje, kolikor se je dalo, pripravila. A takrat tega ni želel in je veliko jokal. Ko pa je zagledal svojo mamo, je vseeno odšel z njo brez težav. Te so se pojavile pozneje, saj je babici in botri povedal o nasilju med mamico in njenim novim partnerjem.

Žrtev. Ali je res priča fizičnemu nasilju in žrtev psihičnega nasilja, kot trdi babica, ne vemo. Bolj problematično je, da tega ne vedo niti na CSD Domžale – ali pa nočejo povedati. Ko smo jim zastavili to vprašanje, so bili tiho, tudi ob drugih vprašanjih so se zavili v molk. Kdo smo mi, da si drznemo zastavljati vprašanja o njihovem strokovnem delu? Tam še vedno starševstvo razumejo kot absolutno pravico, ki je nad pravico in potrebami otroka. Dokler je družina popolna, absolutnost navidezno deluje. Zaplete se pri razvezah, ko se pojem družine relativizira na izkoriščanje otroka za zadovoljevanje potreb odraslih. Upajmo, da tradicionalnim teorijam vsaj sodišče ne naseda več.