"To je hiša, v kateri sem preživela 15 let svojega otroštva. Ko smo prišli sem, sem imela devet let in zelo dobro se spomnim zabojnikov na podstrešju, ki so bili polni aluminijastih črk U, s katerimi smo se igrali. Drugih igrač takrat niti ni bilo, te črke pa so se dale imenitno upogibati. Danes predvidevam, da so te črke verjetno pobrali s kap hrvaških vojakov, ustašev," meni naša sogovornica, katere identitete na njeno željo ne bomo razkrili.

Klet v hiši, v kateri je danes sedež Krajevne skupnosti Teharje, je bila nekdaj ječa, v katero so vozili ujetnike. Pred nekaj leti sta bili prav v tej hiši celo poročna dvorana in pošta. V neposredni bližini je Mlinarjev Janez, kjer so ustrelili 140 ujetnikov, ki so si morali celo sami izkopati grob.

Napisi po stenah
"Kdo bi vedel, od kod vse so bili, vem pa, da so na železnici stale dolge kompozicije, s katerimi so jih pripeljali in dobesedno pometali v ječo," pravi sogovornica. Še danes so v kleti podgane in tam je veliko vlage, svetloba pa pronica le skozi nekaj majhnih oken.

"Ko smo se priselili sem, ujetnikov v njej ni bilo več, so pa ostale njihove obleke. Pomislite, bil je maj, oni pa so imeli na sebi zimske vojaško zelene plašče. Verjetno se niso imeli časa niti preobleči, v ječi pa so jih prisilili, da so se slekli, in jih naprej odpeljali gole. Moške morda res v Hudo Jamo pri Rečici, ženske in otroke pa v Bukovžlak," se pripovedovanja starejših spominja naša sogovornica in dodaja, da si o tem nihče ni upal govoriti. Sama o tem nikoli ni govorila niti z mamo.

"Ne vem, kdaj so izginile vse obleke iz te kleti in kdo je odpeljal vse tiste zaboje s črkami U s podstrešja," še ugiba sogovornica, "se pa dobro spomnim napisov po stenah v ječi, ki so jih pisali ujetniki." Doda, da je bilo vse skupaj grozljivo. "Verjemite, še danes se lahko kdo maščuje, zato se ne čudim, da so ljudje previdni, ko govorijo o tem. To velja tudi zame," sklene sogovornica.