Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan Z delno zaporo mostov je DRSC politiki poslala jasno sporočilo: če za obnovo ne dobijo denarja, bodo ceste pač zapirali. Mostovi so pri tem le vrh ledene gore, saj bi morali, če bi želeli dosledno spoštovati zakone, zapreti še 400 kilometrov cest, ki so v izjemno slabem stanju. Čeprav se morda zdi, kot da je stroka to odkrila šele včeraj, ima slabo vzdrževanje vozišč izjemno dolgo brado in je neposredna posledica (odsotnosti) državne prometne politike, ki je ves denar vlagala v gradnjo avtocest. Te so se gradile prehitro, pregrevale gospodarstvo in na koncu tudi pokopale gradbince, ki so državo pred tem izčrpavali z neštetimi aneksi, ki so ceno kilometra avtocest pošiljali v nebo. V sosednji Avstriji so tovornjake že zdavnaj spravili na vlake. Posledice zelene politike so jasne: ceste so bolj pretočne, okolje manj onesnaženo, ljudje uporabljajo javni promet, ki je relativno dostopen in zanesljiv, vozišča pa potrebujejo manj obnove, saj je na njih manj obremenjujočega tovornega prometa.

Razpotje

Ta vlak je Slovenija seveda že zamudila, a zatiskanje oči pred tempirano cestno bombo pač ne bo pomagalo in kasneje ko se odločevalci tega vprašanja lotijo, slabša bodo izhodišča. Ali bi sprememba načina financiranja obnov od konkretnih projektov k malhi, ki bi jo razporejala DRSC, pripomogla k temu, da bi imela besedo stroka, ne pa lokalni šerifi, je težko napovedati. Če nič drugega, pa bi jasno opredeljen prednostni seznam vsaj omogočil preizpraševanje vsakokratnih odločitev, kam in za kaj gre denar.