Odlična, vrhunska, kraljica. Vse to smo lahko slišali s strani napovedovalca, od udeležencev in njenih največjih podpornikov na včerajšnjem finalu tekmovanja v težavnostnem plezanju. Vse podpišem. Janja je upravičila pričakovanja, večtisočglavo množico v plezalnem centru je z zmago in skorajšnjim vrhom navdušila. Kako so navdušili organizatorji dvodnevne prireditve? Precej manj.
Pa pojdimo od začetka. Ker smo z družino želeli dogodek doživeti celostno, smo se na prizorišče ob Bonifiki odpravili že ob pol šestih, takrat ko se je dogajanje začelo. Prvi zdrs organizatorjev: oznake za parkirišče v neposredni bližini. Nikjer označeno, da je ta prostor rezerviran samo za povabljene, vip in sodelujoče. Ok, sprejmem, oni imajo prednost, ampak poleg označb bi lahko vsaj pot speljali tako, da ne bi bila enosmerna in ne bi prišlo do dolge kolone vozil z nestrpnimi vozniki, ki smo obračali na koncu uvoza. Nic hudega si mislim, parkiramo v garažni hisi pod Bonifiko. Na srečo smo bili pravočasni, da smo dobili prosto mesto.
Na vhodu novo presenečenje. Ugotovimo, da ko greš enkrat v prizoriščni prostor, ne moreš več ven. To sem najbolj občutila, ko sem želela v avtomobil po odejo, na kateri bi lažje pričakali dogajanje. Nič zato, imamo pralni stroj, bomo pač sedeli brez podlage na travi.
Tretji zdrs. Manjši, a vseeno pokvari celoten vtis. Pri opisu programa so obljubljali glasbeni program in otroški plezalni vrtec. No, če štejejo glasbo iz zvočnika za glasbeni program, potem so se držali 'programa', sicer o glasbenih nastopih ne duha ne sluha. In ne nisem gluha. Včasih, odvisno od situacije, malce naglušna. Poleg plezalnega vrtca, ki je bil tudi eden od razlogov, da smo postopali na žgočem soncu pri 30 stopinjah, starejši sin namreč trenira plezanje, je bilo kar nekaj zanimivih (predvsem za plezalce) stojnic.
Prizorišče se je polnilo, vznemirjenje je bilo čutiti in naši obrazi so bili uperjeni proti plezalni steni. Takrat ugotovim, da bo treba za dober razgled več kot uro stati pri ograji in čakati, da ne bi kdo zasedel 'dobrega mesta', saj je bil zaslon ob steni precej majhen. Če malce pretiravam, je bil na koncu prizorišča videti kot malo večja televizija. In pretiravanje je minimalno.
Nekaj časa smo vztrajali v gneči ob otvoritvenem programu, a nas je vročina in pa dejstvo, da mlajši otrok ne bi videl veliko, pregnalo v zadnji del. Na srečo je bila stena dobro vidna, pa še bližje smo imeli do stojnic s hrano. No, vsaj tako smo mislili. Za večtisočglavo množico sta bila na voljo dva šanka s pijačo, stojnica s kokicami in stojnica s hrano. Naš najmlajši si je zaželel palačinke. Rezultat? Več kot 30-minutno čakanje na povprečne palačinke, za katere smo odšteli 4 evre za kos. Kakopak!
In ko so moji trije pomalicali čisto preveč napolnjene čokoladne palačinke, sem želela dati papirčke skupaj s plastenkami in kartonom za kokice v koš. Koš? Misija nemogoče. Kakšna reciklaža, če koša sploh ni. Na celotni polovici prizorišča niti ene kante, koša za smeti. Pogledala sem še pri prenosnih straniščih, kjer bi bilo najbolj logično, brez uspeha.
In zdaj, ko smo znova pri uspehu, se vrnem na Janjo. Prijazna, pristna, zaslužena kraljica plezanja. Ujeli smo jo že ob ogledu smeri, kjer je vsem z nasmehom na obrazu odvrnila, da bo podpise delila po koncu tekme. Vse spoštovanje in vse odlike. Prav tako odlična je bila ekipa na stojnici z njenimi izdelki ter mini plezalnim poligonom, kjer je moj nadobudni plezalec najbolj užival.
In seveda smo počakali še na podpise, njena ekipa je tudi to dvourno čakanje (zaradi Janjinih obveznosti do novinarjev in sponzorjev) in dolgo kolono mladih plezalcev, ko se je večer že prevešal v naslednji dan, oddelali hitro in profesionalno.
Naša izkušnja je bila zaradi tega ali pa kljub vsemu, kakor vzamemo, lepa, četudi je imela glavna organizacija kar nekaj hib, ki si jih tako vrhunski dosežek in vrhunska športnica nista zaslužila. Nenazadnje smo plačali malce manj kot 70 evrov za vstopnino, pa še to zaradi tega, ker je imel mlajši sin brezplačen vstop, saj še ni dopolnil 9 let. Povsem normalno, da se plača vstopnina, da ne bo nesporazuma, a je treba gledalcem, podpornikom to tudi ustrezno vrniti.
Na koncu sta otroka dobila težko pričakovane podpise in sliko za spomin. Za povrhu pa še Janjin iskriv nasmešek za spodbudo, da bosta morda kmalu stopila po njeni poti. Njun nasmeh in zadovoljstvo na obrazu je bilo seveda neprecenljivo in je odtehtalo tudi misel na večurno vožnjo domov po avtocesti s številnimi zoženji, ki prav tako razkriva luknje v slovenski organizaciji, v tem primeru Darsa. A to je že druga zgodba.