Veliko je bilo ugibanj, ali boste na letošnjih volitvah kandidirali ali ne. Zakaj ste se vendarle odločili, da hočete biti župan še en mandat?
Obstajata dva razloga. Marca sem imel zdravstveni poseg in sem čakal, kako se bo vse odvilo. Rezultati so pokazali, da sem v dobri psihofizični kondiciji. Drugi faktor je naš program, Vizija Ljubljane 2045, ki me je povsem navdušil. Gre za nadgradnjo tiste prve vizije, ki jo je urbanistično vodil Janez Koželj, njegovo delo pa zdaj prevzema Rok Žnidaršič. V teh 20 letih, odkar sem župan, smo zaključili 2.600 projektov. Odločil sem se tudi, da bo to moj zadnji mandat. Vse ostalo prepuščam Ljubljančankam in Ljubljančanom.
Da bo to, če boste izvoljeni, zadnji mandat, je dejstvo?
Dejstvo.
Si ne boste premislili, kot ste si pred štirimi leti?
Ne bom si premislil.
Zakonodaja županskih mandatov sicer ne omejuje, pa vendar ... Če predpostavljamo, da boste izvoljeni, se vam zdi politično okusno, da je ena oseba na čelu občine skoraj četrt stoletja?
Ne zdi se mi narobe. Tamle je moj prijatelj. (Pokaže na skupno fotografijo z nekdanjim dunajskim županom Michaelom Häuplom, ki visi na steni.) Dunaj je lahko zgled vsem evropskim mestom, ne le Ljubljani. V zadnjih 60 letih je imelo samo tri župane. Häupl, ki je po mojem mnenju najboljši župan vseh časov v Evropi, je imel mandat 24 let.
Če hočeš kaj narediti, potrebuješ čas, velikih projektov ni mogoče narediti na hitro. Po drugi strani, zakaj pa bi bilo to sporno? Konec koncev se vsaka štiri leta preverjamo na volitvah. Saj se prebivalci odločijo, ali te še hočejo ali ne. Zakaj bi se župane, če se čutijo še vedno psihofizično sposobni, omejevalo?
Ker se vzpostavijo takšni in drugačni tokovi, ker se zacementirajo interesi ozkih skupin, ker je to dobro z vidika transparentnosti, ne nazadnje je po tolikšnem času dobro tudi, da se na občini kadri premešajo.
Dajmo to razčistiti, ker na pavšalna vprašanja ne bom odgovarjal. Kaj pomenijo takšni ali drugačni tokovi? Ni potrebe, da imate kakršnekoli zadržke.
Veliko občinskih poslov je utečenih, dobivajo jih tudi ljudje s sumljivim poslovnim poreklom ...
... brez zamere, ampak to je natolcevanje. Prvič, vsi naši javni razpisi so odprti. 80.000 smo jih imeli v zadnjih 20 letih, bilo je samo 33 pritožb. Odpiranje ponudb je vedno javno. Posel dobi tisti, ki je najcenejši. Drugič, v 20 letih ne boste našli enega izvajalca, ki smo mu priznali podražitev del. Ja, potrdili smo dodatna dela, če je tako odločil nadzorni organ. Tretjič, ko govorite o kadrovskih rešitvah: Ko sem postal župan, nas je bilo na občini 566, zdaj nas je 531. Se pravi, da vsi delajo več in bolj učinkovito. Imamo odlično ekipo, zakaj bi jo menjal? Važni so rezultati! Če imate kakšen konkreten primer, kar vprašajte, da lahko dobim priložnost za odgovor, ne pa da se vrtimo v krogu.
Težko gremo, recimo, mimo dejstva, da je lastnik podjetja KPL, ki z MOL zelo tesno sodeluje, Mladen Milanović iz Republike Srpske. Da je prav on pred dvema letoma odkupil trgovskih del Stožic, da je lastnik velikega zemljišča ob Litijski cesti.
Če bi investitorji prišli iz Avstrije, bi bilo pa v redu? Ali pa Slovaške, ali Švice? Jaz sem vesel, da prihaja kapital v Slovenijo. Podjetja, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost, so v Ljubljani zaželena.
Pa da se vrnem k Milanoviću. On je kupil KPL na dražbi, ker je bilo podjetje v stečaju. Takrat je bilo osem ali devet ponudnikov. Tudi naš Javni holding Ljubljana je bil ponudnik. Mi smo nehali dražiti pri 4 milijonih evrov, to je bila naša zgornja meja. Milanović je KPL kupil za 8 milijonov. KPL je imel koncesijsko pogodbo za vzdrževanje cest in zimsko službo za 20 let. Ta se je iztekla letos in smo jo podaljšali za naslednjih 20 let. Na tem razpisu so bili edini, ker so razpisni pogoji izjemno, izjemno zahtevni. Imeti moraš, recimo, 400 vozil, 400 ljudi.
Ja, Milanović je od Rastoderja kupil tudi trgovski del Stožic. Ima partnerje in skupaj pripravljajo projekt. Jaz sem ga videl in mislim, da je izjemen.
Kakšen pa je vaš odnos z Milanovićem? Se dobro poznata?
Če se poznava? Koga od ljudi, ki sodelujejo z MOL, ne poznam? Vam povem, kdo je danes šef gradbišča na Barjanski cesti?
Težko se je otresti občutka, da je pri njegovih poslih v Sloveniji nenavadno veliko naključij.
O kakšnih naključjih govorite?
V Kopru je od občine kupil zemljišče za pravoslavno cerkev, v sumljivih okoliščinah je pred kratkim naplavilo njegovo ime v igri za zemljišče za pravoslavno cerkev v Kranju.
Dejstvo je, da je izjemno predan cerkvi in Bogu. V svojem rojstnem mestu je zgradil cerkev, v katero je vložil čez 20 milijonov evrov. Zakaj je težava, če želi zgraditi cerkev v Kopru? Jaz s tem nimam težav. Ali pa, če bo zgradil cerkev v Kranju? Tudi v Ljubljani ima to možnost, ker ima ob Litijski cesti svoje zemljišče, ki je zazidljivo in lahko postavi cerkev. Če se bo odločil, da bo namesto stanovanj postavil cerkev, je to njegova odločitev.
Zanimivo je tudi, da se Milanović vrti okrog vseh barv slovenske politike.
Ne razumem.
Ko je kupoval zemljišče v Kopru, je bil tam župan Boris Popovič, zdaj naj bi navezal stik z Zoranom Stevanovićem, zveze ima očitno tudi s SD, glede na to, da je župan Kranja Matjaž Rakovec iz stranke SD.
Ne bi rekel. Po mojem ga Rakovec nikoli ni srečal. Pa ne branim nikogar. Ampak, mar ni to, da se sreča z vsemi, prav?
Kakšno pa je vaše mnenje o kranjski aferi s pravoslavno cerkvijo?
Posnetek sem videl, ampak Zorana Stevanovića ne bom komentiral. Srečal sem ga enkrat v življenju pred 10 ali 15 leti. Prepričan sem, da on in Anže Logar ne bosta dolgo v slovenski politiki zaradi zavajanja pred volitvami. Meni prijateljstvo, dana beseda, stisk roke pomenijo več kot neki višji politični cilj.
Kritiki vam očitajo koncentracijo odločanja in način vodenja ‘po svoje’. Kdo vas lahko v praksi ustavi, kadar se ne strinja z vašo odločitvijo?
Kdo so moji kritiki? Moji protikandidati?
Med drugimi.
Mislim, da ne poznate sistema, po katerem občina deluje. Mi hočete povedati, da sem se jaz kar sam odločil, da bom zaprl center mesta za promet in potem so vsi kimali? Poglejte, stroka ima pri nas prednost. Ko pa pride do tega, da se je treba odločiti, ali bomo nekaj naredili ali ne, nas v tej sobi na kolegiju najprej sedi devet. Na naslednjem sestanku nas je 30, z vsemi vodji oddelkov obravnavamo mogoče rešitve. Če je variant več, toliko časa razčiščujemo, da pridemo do skupne rešitve. Drugače ne gre.
Odkar ste župan, poudarjate, da so vaša glavna skrb Ljubljančani. Dejstvo pa je, da je kar vsak deseti brez osebnega zdravnika. Skupaj je takih več kot 30 tisoč ...
... to so stari podatki.
Kakšni pa so novi?
V Ljubljani smo lani res imeli 33.000 Ljubljančank in Ljubljančanov brez svojega zdravnika. Letos je številka padla na 24.000. Mi imamo 51 specializantov, ki bodo kmalu začeli delati kot zdravniki. Že ta mesec vpisujemo nove paciente. Če bodo vsi ostali pri nas, vrst za vpis zdravnika ne bo več. Sicer pa vsak pri nas dobi zdravstveno oskrbo pri enem od zdravnikov.
To je rezultat dolgoročnega načrtovanja. Razpisali smo najvišje možne štipendije za zdravnike, prejemajo 600 evrov na mesec. Ko dokončajo študij, morajo priti v službo v Ljubljano na eno od razpisanih področij in ostati toliko časa, kolikor časa dobivajo štipendije. Zdravnikom, ki niso iz prestolnice, in delajo v ZD Ljubljana, smo dali 29 stanovanj po neprofitnih cenah. In da zdaj poslušam, kako se neke informacije kar tako širijo …
… saj se ne širijo kar tako. Gre za javno objavljene podatke ZZZS. Vprašanje pa smo vam zastavili, ker Ljubljana težav z zdravniki ni imela, ko ste pred 20 leti prvič postali župan. Zanima nas, ali bi lahko MOL v smeri reševanja teh težav več naredila že prej?
Veste, kaj je naloga mestne občine po zakonu v zdravstvu? Zgraditi zdravstvene domove. Je pa težava veliko širša. Mi imamo, recimo, 4.000 ljudi, ki imajo svojega zdravnika v Ljubljani, živijo pa v tujini in pridejo mogoče sem enkrat na leto. Trenutno imamo pri nas vpisanih 80.000 ljudi iz drugih občin. Pred 20 leti je v Ljubljani živelo 35.000 ljudi manj kot jih danes. Ko gre za zdravnike v Ljubljani, se pozablja še na eno stvar: Naši zdravniki in koncesionarji morajo dežurati na urgenci. Morajo. Zato pogosto pride do situacije, ko zdravnik reče, da gre raje delat v sosednjo občino, kjer mu ni treba dežurati. V tem času se je tudi precejšnje število zdravnikov upokojilo. Pomanjkanje zdravnikov je problem celotne Evrope.
Občani opozarjajo tudi na odvržene igle, uživanje drog in občutek manjše varnosti v središču mesta. Kako vi ocenjujete stanje? Je na terenu dovolj socialnih delavcev, javnih sanitarij, prostorov za take ljudi? Imate kakšne načrte na tem področju? Kaj ste že naredili?
Ločiti je treba brezdomce in odvisnike. Še pred 10 leti sem tu v našem paviljončku vsakega brezdomca poznal po imenu. Bili so domači, zdaj pa imamo veliko uvoženih.
Na koncu Poljanske ulice je imela občina malo hišico, kamor so brezdomci lahko prišli po kosilo. Pred kratkim smo tam odprli nov center za brezdomce. Tam imajo svoj vrt, možnost, da se stuširajo in operejo perilo. Poslopje smo dali v upravljanje Kraljem ulice, ki so bili po oceni naših služb najboljši na razpisu. Tam je 32 ležišč za moške in ženske. Gre za skupna ležišča in 34 nujnih bivalnih enot, kjer ima vsak svojo sobico, mini kuhinjo, svoje sanitarije. V primeru gneče, ko recimo pozimi postane hladno, lahko namestimo pograde in število teh ležišč podvojimo.
Če torej odštejemo uvožene brezdomce, se mi zdi stanje v Ljubljani na tem področju korektno urejeno.
Kako pa skrbite za problematiko z odvisniki?
Povejte mi za eno glavno mesto v Evropi, ki s tem nima težav. To je stanje, ki smo ga prevzeli. Z več vladami smo se pogovarjali o teh težavah. Ugotovili smo, da je v Ljubljani približno 500 odvisnikov in da jih od tega čez 200 na metadonsko terapijo na Metelkovo prihaja iz področja Kamnika in Domžal. Strinjali smo se, da bi to reševali z mobilno enoto, a je vlada še danes ni vzpostavila.
Želeli smo tudi razbremeniti Metelkovo in metadonsko terapijo razširiti na druge lokacije, a so bili v vseh zdravstvenih domovih prisotni pomisleki. Tako da smo ugotovili, da je edina primerna rešitev izgradnja novega zdravstvenega doma. Projekt je že pripravljen, vlogo za gradbeno dovoljenje bomo predvidoma vložili okoli novega leta, gradnja se bo začela najpozneje marca. Nahajal se bo nasproti zdajšnjega na Metelkovi, na parkirišču ob hostlu.
Ob Masarykovi cesti nasproti avtobusne postaje bo ograjen park, ki bo odprt od 7. do 19. ure in bo namenjen prav odvisnikom, da ne bo več igel po celem mestu. Tam bo prostor, kjer bo tudi varnostnik, ki bo skrbel za red. Poleg tega se z društvom Šent dogovarjamo za projekt vzpostavitve varne sobe v Ljubljani, vendar še iščemo primerno lokacijo, ki mora biti v centru mesta brez sosedov.
Evropska okoljska agencija je Ljubljano uvrstila med deset odstotkov mest, ki imajo najbolj onesnažen in za zdravje nevaren zrak. Tu je kurilna sezona, ko se razmere še poslabšajo. Zakaj se na tem področju ne naredi več?
V Ljubljani imamo štiri merilna mesta, od tega so tri Arsova, eno je naše. Na vseh štirih postajah se kazalniki kakovosti zraka vsako leto izboljšujejo, če govorimo o zadnjih 20 letih. Danes dihamo najboljši zrak doslej. V lanskem letu z delci PM10 in PM2,5 niti enkrat nismo presegli dovoljene omejitve.
Ampak evropska agencija zajema podatke z istih Arsovih merilnih postaj. Zakaj so ugotovitve različne?
Mislite, da je meni všeč, da smo komaj na 652. mestu? Prosili smo naše predstavnike v odboru okoljske evropske agencije, naj nam razložijo, kako interpretirajo podatke, konkretnega odgovora nismo dobili.
Da smo na repu lestvice, je slab podatek, temu ne oporekam. Bi pa rad videl predlog, kaj naj naredimo! Naj nam napišejo, kaj naj naredimo, poleg tega, kar že delamo.
Kako pa bo, če v to zgodbo dodamo še sežigalnico?
Boljše bo. Soglasje za sežigalnico na Letališki cesti imamo že dolgo časa. To lokacijo so predlagali že v prejšnjih vladah, torej na državnem nivoju, kar je logično. Šlo bi za najboljšo tehnološko rešitev, želimo torej, da presega ostre okoljske standarde, kot jih zahteva Evropa. Poleg tega smo se na moj predlog zavezali tudi, da bi lahko sežigali samo svoje smeti, ne uvoženih. To ne sme postati komercialen posel.
Določili se bodo pogoji, upoštevati bo treba, da je lokacija na vodovarstvenem področju, določiti bo treba višino dimnika, in če bomo izpolnili pogoje, se lahko lotimo gradnje. Še prej pa je treba dobiti koncesijo. Ko oziroma če jo dobimo, bomo v Ljubljani šli na referendum. Zagotavljam pa, da bo najboljša tehnologija, da bo ogrevanje preko toplovoda, s katerim se v Ljubljani ogreva 48 odstotkov objektov, za polovico cenejše. Če se Ljubljančani z izgradnjo ne bodo strinjali, sežigalnice ne bo.
Ali imate že izdelano študijo izvedljivosti tako imenovane podzemne železnice pri Stanežičah oziroma poglobitve železnice, kot ste omenjali pred časom? Koliko bo stala?
Najprej naj poudarim, da mesto na področju železniških povezav nima neposrednih pristojnosti, ampak sledi načrtom ministrstva.
Država je pripravila različice poglobitve železnice skozi Ljubljano, predvsem skozi območje Tivolija, od koder bi se proga razcepila v dve smeri – proti Šentvidu in proti Zalogu. Pripravljenih je bilo 11 različic, med njimi tudi različica 3C, ki je bila strokovno izbrana.
Pri Stanežičah smo že na začetku jasno povedali, da ne bomo pristali na klasično železniško progo. Tam bo živelo okoli 7000 ljudi, proga pa bi območje dobesedno presekala na dva dela. Nato so predstavili rešitev, po kateri bi železnica potekala pod zemljo, se pod območjem parkirišča P+R spustila in ponovno prišla na površje pri Medvodah, kjer bi se priključila na obstoječo progo. To se nam je zdela zelo dobra rešitev.
Če ostanemo pri prometu … LPP sicer beleži rast števila potnikov, a še vedno ne dosega številk iz leta 2010. Zakaj je po vašem mnenju tako?
Največji padec smo imeli v času covida, ko smo prišli na 17 milijonov potnikov. Zdaj število spet raste. A treba je upoštevati, da govorimo o različnih kategorijah. LPP ima v Ljubljani približno 38 milijonov potnikov, dodatnih sedem milijonov pa na medobčinskih linijah. Skupaj torej govorimo o približno 45 milijonih validiranih vstopov.
Naš največji dosežek je, da smo povezali tudi okoliške občine. Zelo uspešne so denimo linije iz Grosuplja in Domžal. Predstavljajte si, koliko več avtomobilov bi bilo v Ljubljani, če teh povezav ne bi imeli.
Vsak dan v Ljubljano pripelje okoli 140.000 avtomobilov, povprečno je v vsakem 1,1 potnika. V Ljubljani imamo še približno 160.000 avtomobilov. Če vse skupaj seštejete, pridete do okoli 300.000 avtomobilov, prebivalcev Ljubljane pa je približno 303.000. To pomeni, da pride na skoraj vsakega Ljubljančana en avtomobil. Tako ne gre več. Potovalne navade bo treba spremeniti.
Pa ste pri tem uspešni?
Že leta 2013 smo si zastavili cilj, da bi ljudje dve tretjini vseh poti opravili peš, s kolesom ali z javnim potniškim prometom, le tretjino pa z avtomobili. Danes smo prišli do tega, da se 62 odstotkov poti opravi na trajnostne načine.
Ljudje pogosto opozarjajo, da bi javni potniški promet uporabljali pogosteje, če bi bile povezave boljše in vožnje hitrejše. Kako odgovarjate na te očitke?
Kot primer navajam Štepanjsko naselje, kjer imamo dnevno 171 odhodov avtobusa v smeri središča. V konicah avtobus vozi na štiri do šest minut, vmes pa na deset do 12 minut. Je to premalo?
Treba je upoštevati tudi, da imamo sedem parkirišč P+R. Kdor se pripelje v Ljubljano, lahko tam pusti avtomobil, plača parkirnino in se z avtobusom pelje naprej. Z enotno vozovnico ima v 90 minutah možnost prestopanja.
V prvem mandatu ste obljubili, da bo kvadratni meter stanovanja v Ljubljani 2.000 evrov. Ne le, da tega nismo dočakali, danes je povprečna cena za stanovanje v prestolnici skoraj 6000 evrov za kvadrat, pri novogradnjah tudi po 8.000 in več. Se lahko vživite v vlogo 25- ali pa 30-letnice, po možnosti mlade mame, ki želi v Ljubljani s partnerjem rešiti stanovanjski problem svoje družine?
V 20 letih se je število prebivalcev s stalnim prebivališčem v Ljubljani povečalo za 35.000. Ko sem rekel, da bo cena za kvadratni meter 2.000 evrov, je MOL v Celovških dvorih kupil stanovanja po 1.990 evrov za kvadratni meter. Ko smo pred desetimi leti postavljali temeljni kamen za stanovanjski projekt na Frankopanski ulici pri pivovarni Union, je bila cena 2.400 evrov.
Ko danes primerjamo cene nepremičnin v evropskih prestolnicah, so v Ljubljani med najnižjimi. Povprečna cena je 4.380 evrov za kvadratni meter, pa naj bo 5.000 evrov.
Jaz drugega sistema za to mlado mamico ne poznam kot to, kar bom povedal. Če me kdo poduči drugače, bom z veseljem prisluhnil. V Ljubljani bomo zgradili 5.000 mestnih neprofitnih stanovanj, kjer bodo najemnine 5 evrov na kvadratni meter. Za 50 kvadratnih metrov veliko stanovanje bo torej najemnina 250 evrov.
Toda tudi stanovanj za trg, najemniških in lastniških, v Ljubljani manjka oziroma so najemnine in cene večini ljudi nedosegljive.
To je dejstvo. Veliko k temu pripomorejo turisti. Ko je država lani napovedala omejitev oddajanja preko Airbnbja in Bookinga na 60 dni, smo mi takoj pristali in določili, da bo to veljalo julija in avgusta, ko ni študentov.
Druga točka so študenti, ki jih je 45.000. Povpraševanje je velikansko, cene najemnin se zato dvigujejo. MOL je sprejela vse urbanistične pogoje za gradnjo objektov s 3.000 sobami. Na Vojkovi cesti 2.000, na Roški 500, pa še na Kardeljevi ploščadi. Če bi država, ki je odgovorna za študentske domove, poskrbela za 3.000 sob, bi rešili vse probleme s študentsko nastanitvijo.
In tretjič, ko govorimo o trgu, torej ne o občinskih stanovanjih, pač pa o trgu, lahko samo večja ponudba cene zniža.
Samo ob Šmartinski cesti od Kolinske, kjer je zemljišče kupil Jože Anderlič, nato zraven njega na zemljišču družbe Corwin in do lokacije nekdanjega Žita, ki je zdaj v lasti Iva Boscarola, je možno zgraditi 11.000 stanovanj. Trdim, da bodo vsa zgrajena v 10 letih. Svojo lokacijo ima tudi BTC od Ikee proti Emporiumu, graditi je možno tudi na območju nekdanje Velane. To je edini način, da bomo prišli do nekih normalnih cen. Potem imamo tu še Litijsko in Barjansko cesto. Cena za kvadratni meter stanovanja bi morala pasti na 3.500 evrov.
Pogosto lahko beremo, da je v ljubljanskih nepremičninskih projektih parkiranega veliko kapitala sumljivega izvora iz Srbije in Republike Srpske, kar najbrž tudi ne pripomore k nižjim cenam.
A res? Še enkrat, dajva kar konkretno.
Govorili smo že o Milanoviću, tudi Nikola Petrović, 'kum' nekdanjega srbskega predsednika Aleksandra Vučića, je pred dvema letoma ob Barjanski cesti od ljubljanske občine kupil 10.000 kvadratnih metrov veliko zemljišče. Za 1,5 milijona evrov manj kot ste za parcele zahtevali leto prej.
Ja, prav imate, dve leti smo prodajali, nihče se ni javil, da bi kupil. Drugič, vedno smo znižali ceno, zakon dovoljuje znižanje do 30 odstotkov, pa se ni prodalo. Potem smo prodali Petroviću na javni dražbi na osnovi cenitve. Ali se je on prav odločil, ali bo gradil ali ne, ne vem. Ampak na dražbi je bil edini ponudnik.
Pred časom smo izvedeli, da ima vaš sin srbsko državljanstvo in da živi v Petrovićevi beograjski vili.
On je polnoleten, lahko počne, kar želi. Imel je pravico do srbskega državljanstva, ker sem jaz rojen v Srbiji, in ga je dobil.
Sprašujemo, ker smo spet pri številnih naključjih, in ko jih človek začne sestavljati, se začnejo zastavljati tudi vprašanja ...
Lahko sestavljate naključja. Saj veste, da sem imel pred dvema letoma ponudbo, da bi zasedel visoko funkcijo v Srbiji, pa je nisem sprejel.
Lani ste Aleksandra Vučića označili za najboljšega predsednika v regiji. Zdaj ste čestitali politični listi, ki ga je na volitvah premagala.
Takrat sem dal izjavo za Jutarnji list. Vučića sem označil kot najboljšega predsednika regije, hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića pa za najboljšega premierja.
Se je od takrat vaša ocena Vučića spremenila?
Ne. Te volitve so bile referendum za oziroma proti Vučiću. Udeležba je bila rekordna, 70-odstotna. Volitve so minile mirno, kar je hvalevredno. Čestitam študentom. Zdaj jih čaka težko delo, najprej pa se mora sestaviti parlament. Moja ocena Vučića pa ostaja. On je še vedno moj prijatelj.
Ste bili presenečeni, da je izgubil?
Ja, bil sem presenečen. Tega nisem pričakoval.
Se vam ne zdi, da imate dvojna merila: V Sloveniji se predstavljate kot branik antifašizma, liberalne demokracije in svetovljanstva, v Srbiji pa brezpogojno podpirate politika, ki je dušil neodvisne medije, civilno družbo in študentska gibanja?
Nimam dvojih meril. Vrednote, ki jih omenjate, živim. To je moje stališče, ki ga nihče ne more spremeniti in ga tudi ne poskusi spreminjati. Kar se tiče Srbije, gledam predvsem na njen razvoj. Ko smo leta 2005 gradili Mercator v Čačku, sem se od Beograda do Čačka vozil štiri ure in pol. Danes to razdaljo prevozim v uri in pol. Lahko govorimo tudi o tem, koliko bolnišnic so zgradili v času covida, kako je rasel BDP na prebivalca, kako so se dvigovale pokojnine in kakšna je danes infrastruktura.
Ali bi se BDP pod kakšnim drugim, bolj demokratičnim voditeljem bolj zvišal? Tega ne moremo vedeti. Lahko bi bilo bolje, ampak Srbija je v tem času zelo napredovala. Spomnim se, kakšno je bilo tam nekoč življenje. Ko sem bil otrok, smo imeli meso samo ob nedeljah, šest dni v tednu ga ni bilo. Vem, kaj pomeni revščina in kako težko je bilo življenje.
Zato pravim, da je Vučić po mojem mnenju za gospodarstvo naredil zelo veliko. Seveda si želim, da bi bila Srbija bolj demokratična. Glede na to, da bo zdaj prišlo do spremembe oblasti, bomo videli, kaj bodo naredili novi voditelji. Želim si predvsem, da bi ljudje živeli bolje. O tem govorim zaradi ljudi, ne zaradi politike.
Trenutne napovedi kažejo, da bi se lahko v drugem krogu pomerila z Luko Mescem. Kaj je v njegovem programu takšnega, kar bi bilo po vašem mnenju boljše od vaše dosedanje politike? Je kakšno področje, na katerem priznavate, da bi bilo treba ravnati drugače?
Mesec je na enem od soočenj v zaključku rekel: "Gospod župan, jaz se vam za 20 let zahvaljujem. Ampak čas je za nov tip vodenja." Dal sem mu roko. Nimam mu česa reči.
Ves čas govori, da je program, ki smo ga predstavili, zelo dober. O njem nimam slabega mnenja. Je izobražen, kulturen, prijazen in prijeten človek. Vendar po mojem mnenju nima takšnih operativnih izkušenj, kot so potrebne za župana, denimo pri projektih, kot je kanalizacija.
Sam bom naredil vse, da se volitve končajo že v prvem krogu. Na koncu odločajo Ljubljančani, ki vedo, kaj lahko od mene pričakujejo. Jaz se ne bom spremenil.
Če bi se v drugem krogu vseeno pomerili z Luko Mescem, bi se lahko volivci desnice znašli pred dilemo. Računate tudi na njihove glasove?
Računam na glasove večine volivk in volivcev že v prvem krogu. Tudi sam se s tem ne obremenjujem. Nikoli nisem nikogar vprašal, ali je za leve ali za desne, ali hodi v cerkev ali ne. To me ne zanima. Pomembno je, da človek opravi svoje delo, to stališče zagovarjam tudi v mestnih podjetjih. Če nekdo dobro dela, zakaj bi ga zamenjal?
Bi bili v primeru zelo tesnega izida pripravljeni skleniti dogovor s katero od desnih strank, da bi dobili podporo?
Ne.
V Sloveniji ste se večkrat znašli tudi v sporih s predstavniki desnice. Kakšen je vaš odnos z Janezom Janšo?
Z Janezom Janšo sva nekoč skupaj igrala nogomet v nasprotnih moštvih, je zelo dober športnik. Poznava se že dolgo. V času pandemije sva večkrat govorila po telefonu, dejal sem mu, da je situacija težka in da je kot predsednik vlade on tisti, ki mora sprejemati odločitve. Dodal sem, da lahko marsikateri ukrep najlažje preveri v Ljubljani – če je dober za Ljubljano, bo verjetno dober tudi drugje.
Takrat sva se večkrat pogovarjala, tudi dvakrat ali trikrat na teden. Sodelovanje je bilo dobro, dokler ni prišlo do nesoglasij glede nekaterih ukrepov, med drugim glede uporabe vodnega topa in solzivca v Ljubljani. Takrat je počilo.
Sicer pa sem bil vedno pripravljen sodelovati z vsakim, ne glede na politično pripadnost. Zame je ključno, ali nekdo dobro opravlja svoje delo v korist ljudi.
Je kaj takega, kar po 20 letih županovanja obžalujete?
Ne razmišljam veliko o tem, kaj bi lahko naredil drugače. To je tako kot pri športu. Če si bil sam pod košem in nisi zadel, lahko o tem razmišljaš za nazaj, ampak tekme ne moreš odigrati še enkrat.
Na začetku smo javno predstavili 22 projektov, na njihovi podlagi smo tudi dobili volitve, nekateri še niso zaključeni. Lani smo denimo končali projekt Ilirije.
Nekateri projekti še čakajo. Tudi pri Stanežičah je načrtovanih približno 3.000 stanovanj, vendar jih ne moremo graditi, dokler niso urejene vse potrebne infrastrukturne povezave. Pri tržnici je bilo treba čakati na gradbena dovoljenja. Ko smo jih že drugič dobili, so nekateri vložili tožbo. Zdaj čakamo. Smo pa v tem času naredili 2.600 projektov, od tega le 400 v centru, s katerimi smo izboljšali kakovost življenja naših meščank in meščanov.