Argument, da so se uslužbenci v javnem sektorju štiri leta odpovedovali delu plač in tako zbirali sredstva za odpravo plačnih nesorazmerij, ne drži več. Javni uslužbenci so postavljeni pred dejstvo, ki se mu reče kriza, in se morajo tako kot vlada odpovedati zviševanju plač. Ni prvič, da mora javni sektor pomagati stabilizirati gospodarske razmere v Sloveniji. Z odpovedjo povišanja plač so javni uslužbenci leta 2003 omogočili, da je Slovenija dosegla kriterije za vstop v evroobmočje. Če so sindikati vlado pozivali, naj tega ne pozabi, in če so jo še posebno pozivali, naj pri poseganju v plačno reformo dela skrajno premišljeno, se težko znebimo občutka, da niso bili uslišani. Že zaradi številnih namigov, da je vlada spregledala kar nekaj možnosti rezerv in prihrankov. Avtorski honorarji za projekte, ki bi jih lahko izpeljali zaposleni med rednim delovnim časom, menda segajo v desetine milijonov evrov.

Nabiranje municije
Municija za streljanje po javnem sektorju se zbira v realnem sektorju. Pravi razlogi, zaradi katerih so delavci ostali na cesti, so hitro zamegljeni, če je govora o javnih uslužbencih, ki imajo varne službe, hkrati pa želijo še višje plače. Manevrski prostor ministrice za javno upravo je dovolj širok, da si lahko privošči grožnjo, kot je ta: “Če dogovora (s sindikati, op. p.) ne bo mogoče doseči, lahko to uredimo z zakonom, skrajni ukrep pa je tudi morebitno odpuščanje v javnem sektorju!”
Vemo, da imajo svoje orožje tudi sindikati, municijo menda že zbirajo!