Foto: Anže Petkovšek Anja Zupanc Če vprašate mlade, denimo moje vrstnike, ki živijo in so zaposleni v tujini, ali sploh oziroma kdaj se nameravajo vrniti v Slovenijo, se jih večina namerava domov vračati zgolj še na obiske sorodnikov in prijateljev.

Priložnost

Največ jim pomeni, da je njihovo delo cenjeno, medtem ko so se doma leta in leta dokazovali zaman. Resda tudi v tujini vsaka njihova ideja ni takoj sprejeta, a vsaj dobi priložnost. Številni Slovenci na delu v tujini so tako že leta in leta na preizkušnji s svojimi idejami. In četudi se bo na koncu izkazalo, da ideja v praksi ne bi najbolje delovala, Slovenec v tujini ne bo povsem pogorel; vsaka njegova naslednja ideja bo sprejeta enako. Prav to pa je skupno Slovencem, ki bežijo v tujino v zadnjih letih, in Slovencem, ki so se v različne dele sveta odselili tik pred začetkom ali po koncu vojne, prepričani, da doma zanje preprosto ni dela in da se zato niti ni več vredno bojevati za priložnosti. Prav se mi zdi, da država poskrbi, se zanima tudi zanje in kdaj pa kdaj pošlje k njim na obisk tudi kakšnega svojega predstavnika, vendar pa nikakor ne zdaj, ko najbolj primanjkuje denarja, ko nam ljudje vztrajno bežijo iz države. In ko se nam povrhu vsega izteka še čas za to, da poskušamo zadržati vsaj še koga z dobrimi idejami, kako se izvleči iz krize, ter znanjem, ki je zaradi nenehnega neuspešnega dokazovanja in ponujanja idej z eno nogo že v tujini. Ali ne bi država zdaj raje poskušala "napraskati" toliko, da takšnemu lahko ponudi vsaj priložnost?