Odkar je v soboto zvečer prišel prvi alarm, so člani Prostovoljnega gasilskega društva Hruševo v pogonu vse dni od jutra do večera. V najboljšem primeru – ob mirnih nočeh – spijo šest ur, nemalokrat je njihov spanec krajši. Podobno kot več kot 20.000 njihovih kolegov po vsej državi s cest odstranjujejo padlo drevje, pred drevesi rešujejo ogrožene hiše in razvažajo agregate. Čeprav so za številne junaki, svojo vlogo vidijo veliko skromneje. "Takšni pač smo, to je naša dolžnost, ki jo imamo v krvi," je brez odvečnih besed dejal poveljnik Gasilske zveze Dolomiti Filip Božnar. V njegovi družini so vsi predani prostovoljnemu gasilstvu. V teh dneh pomaga tudi sinova žena, ki ima sicer majhnega otroka. Ker ne more biti na terenu, jim pripravlja čaj in kavo.

Poleg ledu požar

Kljub večdnevni polni zasedenosti in izpostavljenosti nevarnosti o izčrpanosti ne govorijo. "Včasih malo posveti rdeča lučka, nič takega," je skomignil poveljnik društva Franc Kožuh. Nekoliko so ga izdale le utrujene oči. Raje kot o sebi govorijo o intervencijah. Kot da ne bi imeli dovolj dela že z ledeno ujmo, je v njihovi bližini izbruhnil še ogenj. "Še dobro, da smo pred tem naredili preboj do Katarine (nad Ljubljano, o. p.), sicer ne bi mogli priti do Osredka, kjer je v eni izmed hiš izbruhnil požar," je razložil Kožuh.

Status ostaja neurejen

Čeprav je normalizacija razmer ob naravnih nesrečah v veliki meri njihova zasluga in so največkrat prvi, ki priskočijo na pomoč, se zdi, da se neprecenljivosti njihovega dela država pogosto ne zaveda. Status prostovoljnih gasilcev v Sloveniji namreč ni urejen. "Država bi morala urediti problem refundacije osebnega dohodka, s katerimi bi dobili vsaj nadomestilo za odsotnost z dela," je bil jasen Božnar.

Gasilci morajo zdaj vzeti dopust, razumevanje njihovega prostovoljnega delovanja pa je odvisno od delodajalca. "Zdaj smo prišli vsaj tako daleč, da jim lahko napišemo potrdila, s katerimi lahko zaprosijo za neplačan dopust, da jih zaradi odsotnosti delodajalci ne bi odpuščali," je pojasnil Božnar. Nerad je dodal, da jih država vidi le prve dni po nesreči, ko so razmere najhujše, kaj kmalu pa nanje pozabi. "Delamo in smo tiho, verjetno je to naša napaka," je priznal.

Ljudje so v zadnjih dneh strpni, bali so se, da bo huje. Še vedno pa se, tako Božnar, najdejo posamezniki, ki sprožajo alarm zaradi nepotrebnih stvari: "Kličejo zaradi nepomembne veje, medtem ko se ukvarjamo z odstranjevanjem velikih dreves s ceste."

Svojo požrtvovalnost razumejo kot nekaj samoumevnega: "Zadovoljni smo s tem, ko lahko nekomu pomagamo. Gasilci smo ljudje posebne sorte," je zaključil Božnar in odhitel nazaj na delo ter v šali dodal: "Malo smo ubrisani."