Foto: Boštjan Tacol kolumnist 15.09.2009, Sergeja Hadner Hvala, komentar, kolumna, portret, foto: Bo Zdravnik, ki naj bi pomagal skrajšati življenje na smrt bolnemu 83-letnemu bolniku v UKC Ljubljana, je, če je to drži, storil pogumno dejanje. Ne le zato, ker je skrajšal trpljenje bolniku pač pa tudi zato, ker je vzpodbudil razpravo o evtanaziji. Odkrite razprave o evtanaziji v Sloveniji doslej sploh še ni bilo. Mnogi zdravniki, ki bi legalizacijo podprli, o tem ne upajo govoriti, saj je (zdravniško) okolje za sprejemanje takih odločitev konzervativno.

Zdravnika, bodo, ker je bolniku, ki mu ni bilo več pomoči, obravnavali kriminalisti. Po zakonih in predpisih je tako aktivna evtanazija pri nas kazniva in preganjana. Kazenski zakonik namerno skrajšanje življenja enači z umorom. Zdravniški etični kodeks evtanazijo enači z lažnim humanizmom in je z vidika zdravniške etike nesprejemljiva.

Vprašanje pa je, ali so taka stališča se v skladu z realnostjo in z napredkom medicine. Daleč so namreč časi, ko so stari ljudje mirno zaspali med spanjem, ko je staro telo odpovedalo po nekaj dnevih pljučnice ...Vse več ljudi umira zaradi raka. Dolgotrajno, počasno in izjemno boleče. Organi razpadajo, ne opravljajo več niti osnovnih funkcij, bolečine so iz dneva v dan bolj neznosne. Zdravniki z dneva v dan večajo dozo protibolečinskih zdravil, bolnik izgublja zavest, izgublja spomin, svojcev več ne prepoznava...Podaljševanje življenja, ki mu več ne moremo reči življenje, je torej humano?

Mnogi, ki imajo za sabo izkušnjo, ko jim je pred očmi v bolečinah umiral nekdo od bližnjih, se bodo strinjali, da ne. Po mojem mnenju je evtanazija najbolj humana pravica, ki bi jo moral imeti vsak neozdravljivo bolan posameznik. Doživela sem dolgo in boleče umiranje svojca. Možnosti, da bi takrat razmišljala o evtanaziji žal nisem imela, upam, da jo bom imela zase, če bo to potrebno.