Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Ekonomska teorija je enostavna. Če dvigneš ceno, prodaš manj. Ampak koliko manj in ali ob tem celo več zaslužiš, je odvisno od tega, kako prilagodljivo je povpraševanje. Če potem vsi raje kupijo konkurenčni pralni stroj, si se ustrelil v koleno. Če zaslužiš deset odstotkov več, prodaš pa pet odstotkov manj, si zmagal. Pri bencinu naj bi bilo povpraševanje precej togo in se višja cena ne bi smela kaj dosti poznati. »Že ko je šla cena bencina prek sto tolarjev, so napovedovali, da se bomo nehali voziti z avtom,« me je pred časom, ko sem (znova) pisal o rekordnih cenah bencina, opomnil kolega. In voziti se ne bomo nehali tudi če bo šla čez dva evra. Zato sem bil presenečen, da se je pri le okrog 16 centov višji ceni prodaja bencina maja v primerjavi z lani zmanjšala za kar enajst odstotkov. Da je bil tak padec avgusta (cena je bila 22 centov višja kot leto prej) še razumem. Tudi jaz sem raje ceneje napolnil rezervoar na Hrvaškem in v Bosni, kaj šele vsi turisti. Pri podobnih cenah nisem prej nikoli namenoma tankal na tujem, saj vem, da gre polovica denarja državi in če že, naj gre moji.

Pametno. Čeprav vlada ne upošteva lastnega nasveta, da morajo biti naftni derivati pri nas cenejši kot v sosednjih državah, pa s trošarinami kar se tiče proračunskih prilivov še vedno igra pametno igro. Prodajo manj, zaslužijo več. Trgovci z naftnimi derivati so le posredniki, ki jim država odstopi osem centov na liter. Kaj pametno za proračun pomeni za navadnega državljana pa začutimo vsakič, ko tankamo.