Pobuda za zbiranje 40 tisoč podpisov za razpis referenduma o ratifikaciji hrvaškega pristopa v Nato je vložena. Slovenska politika je v stiski na mednarodnem parketu. Nevarno smo se približali vsem možnostim, da se osmešimo v Natu in EU, na katero smo si drznili do zdaj naslanjati v upanju po podpori pri reševati mejnih težav s Hrvati.

Kdo ni kriv? Takega v slovenski politki v tem trenutku ne najdemo.

Bivši premier Janez Janša, odgovoren za vabilo Hrvaške v Nato, je dal prednost brezmadežnosti svoje vlade in postopek zavlekel, da je dosegel sprejetje zaključnega računa 2007.
Borut Pahor se kot premier očitno še ni znašel. Razmišljal je premalo strateško, neverjetno zanesenjaško je klonil pod pritiski koalicije, ki jo je sam sestavil. Pisma in izjave njenih članov kažejo na nesmiselno obsedenost z Janšo in s tem, da bi morali komu popuščati, potem ko so zmagali na volitvah. Čeprav niso in je dejansko zmagal samo sam Pahor, ki se temu orožju nerazumljivo (preveč) odreka.

Zagato bi lahko vsaj za silo omilili v ponedeljek, ko bi na zunanjepolitičnem odboru mirno sprejeli, kar so včeraj, in celo preprečili vložitev referendumske pobude. Pa niso, ker so se koalicijski veljaki uprli temu, da morajo po Janši spet nekomu popuščati. Zdi se, da vsakokratno krivdo nosi parlament s popolnoma nestrateškim planiranjem dnevnih redov. Kako bomo strateško igrali na tujem, če še v domačem vrtičku ne znamo?