Slovensko politiko so v preteklosti že osvežile misice ali kakšna bolj ali manj znana faca s TV ekranov. Vendarle pa je šele Zoran Janković začetnik pravega estradnega vala, ki je v svetu že dolgo nepogrešljiv del šova za mase, naveličane analitičnih pristopov k politiki in laži, podkrepljenih z argumenti. Znana imena, tudi pornoigralk, volilca bolj pritegnejo kot znanstveni nazivi, in ker jih nihče ne jemlje povsem resno v grobem političnem smislu, jim je dovoljeno veliko več in več jim volilci tudi odpuščajo. In politika po ničemer ne hlepi bolj kot po odpuščanju.

Začetek in konec. In kam nas vodi ta kampanja čevapčičev z marmelado? Morda v bolj sproščeno družbo, morda v popolno razvrednotenje temeljnih inštitutov države. Vendar če pogledamo kampanjo nasploh, smo tako kot pri vsaki stvari še vedno nekje tipično slovensko polovičarski. Tudi Janković ni izkoristil potenciala na svoji listi. Lista je on, ne Đuro, Magnifico ali Jure Zdovc. Ta nespretna ali zgolj karakterna poteza bi ga znala stati večine v mestnem svetu. Skratka, politično estradništvo še nekako tipamo, kar glede na to, da smo narod brez vojnih herojev in velikih zvezd na eni strani in pa splošnega odpora ljudi do politike na drugi strani, niti ni čudno. Hkrati pa imamo k sreči tudi nekaj treznih ljudi v politiki, ki se zavedajo svojih omejitev. Le kdo bi želel slišati Metko Tekavčič v rap duetu? Vendar ne glede na to smo na začetku rušenja tabujev. Ne nazadnje našo državo vodi bivši maneken.