Trije smrtonosni bulmastifi so odprli tudi dilemo, v kateri od dveh pravnih držav v eni slovenski družbi kdo živi in katerih bogataško-uslužnih povezav (ne) bo deležen. Javnosti pa so razkrili tudi, kako se varuhi reda, miru in pravice lotevajo odkrivanja kriminalnih prestopkov. Ko so psi zgrizli lastnika, so dokaze o njihovem morilskem pohodu iskali le policisti. In tudi ko je dobre štiri mesece prej devet mladostnikov v Kranju skoraj pokopala vojaška bombe, so sledi, ki sta ju za seboj pustila storilca, iskali le policisti.

Zamujeno. Čas za razprave, ali so možje v modrem dokaze zbrali zakonito in ali so jih zbrali zadosti, da bosta bombaša za skoraj četrt stoletja svobodo in mladost zamenjala z življenjem za rešetkami, bo nastopil jutri. Skoraj istočasno bo na skrajno južnem delu države najverjetneje znano, ali obstaja dovolj trdnih dokazov, da se mamico iz Sežane kaznuje s 30 leti zapora, ker je zadušila svoja otroka. Iskanje dokazov na truplih otrok je dežurna preiskovalna sodnica prepustila kriminalistom. A ker so za jemanje prstnih odtisov baje zadolženi forenziki, sicer prav tako policijski preiskovalci, domnevni morilki na sodišču tožilec ne more dokazati krivde z njenimi prstnimi odtisi na vratovih žrtev. Ker teh sledi preprosto ni. Policist pa ne zbira dokazov za Karitas, temveč da bi prestopnika doletela poštena kazen – ali pač ne? Ko pa se tehta kazen za nekoga, ki je nekomu brutalno vzel ali najmanj ogrozil življenje, pa je še kako pomembno, kako se dokaz o krivdi pridobi. Če pa se zamudi priložnost za pridobitev biološke sledi, ki ne lažejo, lahko ostane storilec večna skrivnost. Policijska, tožilska in tudi sodniška.