Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Priznam, tudi sam sem se opekel z delnicami NKBM. Kupil sem jih po 27 evrov, nisem jih prodal po 43, češ, kam se mi pa mudi, saj ne potrebujem gotovine. Včeraj so bile vredne 3,30 evra. Kdo je kriv? Pokojni finančni minister Bajuk, ki mi jih je predrago prodal? Američani, ki so zakuhali krizo? Morda, toda na naročilih je bil moj podpis in plačal sem s svojim denarjem. Podobno je z naložbenimi življenjskimi zavarovanji. Sam jih nimam, saj jih ne potrebujem, imajo pa jih ljudje okrog mene. Večina jih prav tako ne potrebuje in niti ne zna razložiti, za koliko so zavarovani in zakaj. "Nekaj plačujem," pravijo, praviloma niti ne vedo, kateri zavarovalnici, ampak le koliko. Brezvestni zavarovalni zastopniki so zavarovanje prodali materi za otroka, "da bo imel nekaj privarčevanega, ko bo star 18 let". Prodali so ga upokojencu s 700 evri pokojnine, ki nima nobenega posojila, prav tako pa ni nihče odvisen od njegove pokojnine. Prodajajo jih za čim daljšo dobo, saj je v tem primeru višja provizija.


Potreba. Ključno vprašanje je, kakšno finančno breme bo padlo na ljudi okrog vas, če boste umrli. To določa, ali sploh potrebujete življenjsko zavarovanje in v kakšni višini. Drugo vprašanje je, ali naj bo to naložbeno. Za to se ljudje menda večinoma odločajo, da ne bodo denarja metali stran in da jih bo na koncu čakal kupček denarja. Hecno, da pri avtomobilskem zavarovanju, ki prav tako ni poceni, nihče ne pričakuje, da bo ob izteku leta kaj dobil nazaj, zavarovanje življenja pa naj bi bilo metanje denarja stran.