V vladnih gospodarskih resorjih vre. Za zdaj še pod pokrovko. Na pristojnih ministrstvih so namreč začeli govoriti o prodaji državnega premoženja. Seštevajo podjetja in lastniške deleže, ki so godni za prodajo. Razmišljajo o prenosu premoženja z državnih skladov Kad in Sod na bodočo agencijo, ki bo državno premoženje ponudila trgu.

Oblikujeta se dva tabora. Eden je za prodajo premoženja zagret bolj, drugi manj. Za prodaji bolj naklonjena veljata ministra Lahovnik in Gaspari. Na drugi strani je Križanič, ki trdi, da ima premierja Pahorja za zaveznika.

Scrkljani. O prodaji premoženja se po nekaj letih spet govori predvsem zaradi enormnega primanjkljaja državnega proračuna. In zaradi bliskovito rastoče zadolženosti. Pri tem si pogosto zatiskamo oči: slovenski javni dolg primerjamo z drugimi članicami EU in trdimo, da je razmeroma nizek. A to le na videz. Po navadi primerjamo le podatke tako imenovane ožje države. A tu so še drugi dolgovi, na primer Darsovi. Z njimi je slika drugačna.

Dejstva so kruta. Privilegijem se noče odpovedati nihče, ne bogati ne revni ne upokojenci in tudi ne študenti. Recesija gor ali dol. Finančni minister pa financira našo sckrljanost z milijardami, ki jih najema v tujini.

Vendar lahko grožnja prodaje družinske srebrnine prinese streznitev. Če se ne odpovemo delu plač, pokojnin, kakšni študentski sobi, zdravstvenim privilegijem, bomo pač prodali NLB, Telekom, Slovenske železnice ... Ni še prepozno, še si lahko premislimo.