Posnetka ruske televizije med nogometno tekmo minulo soboto v Moskvi. Prvi prizor. Rusi dosežejo zadetek, premier Putin dostojanstveno ploska. Drugi prizor, naši zabijejo gol, Pahor pa skače v zrak, kot da bi bil med člani navijaške skupine in ne na častni tribuni poleg Putina, moža, ki ga je ameriška revija Forbes razglasila za tretjega najpomembnejšega na svetu.

Tudi na povratni tekmi se Pahor ni izkazal z dostojanstvom. Vnovič je skakal v luft, čeprav sta bila na častni tribuni med drugimi tudi ruski predsednik Medvedjev in eden od najbogatejših Zemljanov Roman Abramovič.

Če želi Pahor skakati, naj si kupi vstopnico in se kot navaden državljan pridruži združenim slovenskim navijačem; če pa želi sedeti na častni tribuni, naj se navzame predsedniških manir.

A Pahorju manjka tudi običajnih človeških manir. Po sredini tekmi je povedal, da je zloščil čevlje “tistemu, ki je dal gol, in tistemu, ki ga je branil”. Dragi Borut, ljudje imamo imena. In Slovenci veliko raje slišimo imeni Zlatko Dedić in Samir Handanović kot ime Borut Pahor.

Tudi Türk. Tudi Danilo Türk se ni izkazal s tankočutnostjo. Povsem po nepotrebnem se je po tekmi rinil med nogometaše in se nastavljal kameram. Svetovalci bi mu lahko prišepnili, da politiki ne sodijo na večerna navijaška slavja. Spomnimo: lani se je ob vrnitvi zlatega Kozmusa Janša hudo opekel.

Na nogometaše smo lahko ponosni, na politike pač ne