Svetovalci tudi v krizi dobro služijo. Sploh če delajo za študente, ki jim denarja kar ne zmanjka. Očitno so si študentje za zgled vzeli Slovenske železnice, ki so še pred kratkim imele 20 svetovalcev. Pogodbe, ki jih ŠOUL sklepa s svojimi svetovalci, so vredne več ali manj približno enako – okoli 40 tisoč evrov vsaka. Podobno je tudi s svetovalno pogodbo s PPF. Zadnja je pomagala pri odločitvi o nakupu ježiške Lagune, za katero študentje tako ali tako niso imeli dovolj denarja, a so vseeno proučevali možnost nakupa. Plačljivi svetovalci so tako svojo nalogo opravili, storitev zaračunali po pošteni tržni ceni, študentje pa nakupa, kot so bržkone vedeli že v samem startu, niso izpeljali. Je bil ta denar racionalno porabljen? Menim, da bi se večina strinjala, da ne. Takšnih 40 tisoč evrov vrednih okostnjakov pa je v omari ŠOUL še več.

Interesi. Študentska organizacija naj bi bíla bitke za študente, a trenutno je videti, da v ospredje vse bolj stopajo projekti, s katerimi bodo študentske organizacije še bolj dobičkonosne. Zato nastajajo nepotrebni stroški. S 40 tisočaki, ki so jih namenili za svetovanje, bi lahko denimo 22 študentom zagotovili desetmesečne štipendije v višini 180 evrov. Očitno pa je želja po dobičku namesto po skrbi za študente prevelika. Kaj pa si študentje mislijo o naložbah, kot je Šouvizija, pa je razvidno iz ankete na njihovi spletni strani: več kot 60 odstotkov jih meni, da je brez veze oziroma je sploh ne poznajo. Komentar sploh ni potreben.