Zaradi občutljivosti zgodbe, ki je epilog dobila na višjem sodišču v Ljubljani, imen vpletenih oseb in krajev ne omenjamo. Začelo pa se je leta 1982, ko se je tožnik poročil z dekletom, kot je razumeti, po rodu iz Bosne in Hercegovine. Po dobrih osmih mesecih, kar je sovpadalo z začetkom njunih intimnih odnosov, sta se razveselila rojstva dvojčic.

V istem času žrtev posilstva

Toda mama je bila v času njunega spočetja posiljena. Na prvostopenjskem sodišču je zatrjevala, da je grozljivi dogodek zavoljo sramote in strahu pred brati iz BiH skušala zadržati zase, da pa je zanj povedala partnerju na začetku njune zveze, kar naj bi vedelo še nekaj drugih ljudi, in ga nato skušala čimprej pozabiti. Ker ji menstruacija po posilstvu ni izostala, je bila menda vse do analize DNK prepričana, da je biološki oče njen izbranec.

Po oceni sodišča je bila trditev toženke, da je možu razkrila posilstvo in s tem pri njem vzpostavila dvom v njegovo biološko očetovstvo, neresnična: "Kot vsaj povprečno skrbna oseba bi morala vedeti oziroma dopustiti realno možnost, da tožnik ni biološki oče dvojčic, in bi bilo pošteno, da bi ga seznanila o taki realni možnosti, vendar mu jo je zamolčala, zato je odgovorna za nastalo škodo."

Priznali le duševne bolečine

Nesojeni oče je zahteval 129.500 evrov odškodnine za stroške preživljanja deklet do konca njunega šolanja v letih 2003 in 2005, 20.000 evrov pa še za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice. A prvostopenjsko sodišče zahtevi za povračilo stroškov preživljanja ni ugodilo, ker da so vsi štirje živeli v družinski skupnosti in sta tožnik in toženka za dvojčici dajala denar iz skupnega premoženja. On bi svoje morebitno prikrajšanje lahko uveljavljal šele v okviru določanja deleža na skupnem premoženju, vendar to še ni razdeljeno. Prisodili pa so mu 6.000 evrov odškodnine za duševne bolečine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od junija 2018 dalje.

Zavrnitev na višjem sodišču

Možakar, nezadovoljen s sodbo, je iskal pravico na višjem sodišču, ki pa je njegove argumente zavrnilo. Še več, razsodilo je, da ni upravičen niti do tistih šestih tisočakov, saj da toženka ni mogla vedeti, da je do spočetja prišlo prav med posilstvom, oziroma, da je bila ta možnost manjša od verjetnosti, da sta bili deklici spočeti v odnosih s tožnikom. Od povprečno skrbnega človeka, ki verjame, da je zakonec oče otrok, pa ni mogoče realno pričakovati, da mu bo razkril prej omenjeno manjšo možnost.

Njeno ravnanje zato ni bilo krivdno in tožnik na koncu ni dobil niti evra, mora pa nekdanji življenjski sopotnici povrniti njene stroške postopka.