Od Mileta Ačimovića do Mladena Rudonje smo kar nekajkrat mitsko zadeli. Naš nogomet je pisal zgodbe epskih razsežnosti. A od zadetka turbo Rudija v Bukarešti prav danes mineva že osem let. Minilo je preveč. Vsi fantje, ki so Slovenijo pripeljali na evropsko in svetovno prvenstvo, so res del naše nogometne mitologije, a so že preveč arhaični. Potrebujemo nove junake, kajti naš nogomet je bil predolgo priklopljen na aparate.

Veliko prizorišče
Naši fantje so pred tekmo neusmiljeno ponavljali, da moskovski obračun ni tekma generacije. Da bodo take šele prišle. Le selektor Matjaž Kek je bil povsem jasen. Do danes trenutna slovenska ekipa take tekme ni igrala. In do sredinega obračuna z istim tekmecem je to tekma generacije. Največji junaki pa morajo izpit položiti na največjih prizoriščih.

Ekipama iz let 2000 in 2002 je uspelo, kar ni tisti iz leta 2004. Bojan Prašnikar je s svojo tedanjo zasedbo padel na zadnji stopnički. V dodatnih kvalifikacijah so bili boljši Hrvati in še enkrat smo spoznali vso kruto realnost športa. Lahko si zmagovalec ali pa te ni nikjer. Na največjem prizorišču tista ekipa ni naredila zadnjega koraka, zato danes v slovenski javnosti nosi etiketo neuspeha.

V športu štejejo le rezultati. Tisto, da je važno predvsem sodelovati, pa je že dolgo rezervirano za rekreativce.

Naši fantje v Moskvo ne gredo sodelovat. Več kot dva tisoč kilometrov bodo prepotovali zato, da naredijo prvi korak proti nesmrtnosti. Za zdaj niso naredili nič.