Kampanja Če bi stene govorile in zvočna knjiga V njeni koži opozarjata na razsežnost nasilja nad ženskami in otroki, ki tudi v Sloveniji ostaja pogosto nevidno. Zbrane zgodbe razkrivajo osebne izkušnje, a hkrati kažejo tudi širši sistemski problem.
Pomemben del pomoči predstavljajo svetovalke na SOS telefonu, ki vsak dan sprejemajo klice žensk v stiski. Zaradi zaščite uporabnic in narave dela ostajajo anonimne, zato njihove identitete ne razkrivamo, prav tako ne lokacije njihovega delovanja.
Z eno izmed svetovalk smo se pogovarjali o tem, kako poteka pomoč, kdo najpogosteje pokliče in zakaj je odločitev za klic pogosto tako zahtevna.
Če doživljate nasilje ali ga opažate pri nekom drugem, pokličite brezplačno 24 urno številko SOS telefona 080 11 55, kjer boste dobili podporo, informacije in pomoč.
Kaj vas je osebno pripeljalo do odločitve, da postanete svetovalka na SOS telefonu?
Že pred tem sem delala z ranljivimi skupinami, še preden sem prišla na Društvo SOS telefon, tako da me je nekako v to smer zapeljala že življenjska pot. Zagotovo pa je pomembno tudi to, da lahko tu konkretno pomagaš ljudem. Glede na to, kako me je življenje vodilo, sem zelo vesela, da imam priložnost na SOS telefonu neposredno svetovati žrtvam nasilja.
Kako doživljate to delo? Je težje, kot ste pričakovali, vas je kaj presenetilo?
Dokler tega ne začneš delati, si težko predstavljaš, kako je v resnici. Jaz nisem imela posebnih pričakovanj, šla sem po svoji poti.
Mislim pa, da moraš biti človek za to delo. Pomembne so določene osebne lastnosti, empatija, razumevanje, sposobnost aktivnega poslušanja. Seveda se tega lahko tudi naučiš, ampak moraš imeti neko osnovo, da lahko to delo opravljaš in da te ne obremeni preveč. Pomembno je tudi, da znaš poskrbeti zase.
Koliko časa je trajalo uvajanje, preden ste lahko začeli delati na SOS telefonu?
Uvajanje je za vse, ne glede na to, ali so zaposlene ali prostovoljke, zelo intenzivno in traja več mesecev. Eno je teorija, drugo pa praktično uvajanje, ki je precej zahtevno. Mislim pa, da se to v resnici nikoli ne konča, ampak traja ves čas, dokler delaš na telefonu.
Se pravi, izobraževanja potekajo ves čas?
Ja, nonstop. Imamo tudi notranja izobraževanja, udeležujemo se zunanjih izobraževanj ... Ta usposabljanja so pri tem delu ključna.
Kako konkretno poteka vaše delo? Kaj se zgodi, ko zazvoni telefon?
Odvisno, kaj je na drugi strani. Mi smo tukaj, da prisluhnemo in verjamemo. Pomembno je, da osebi damo občutek, da ni sama, da je nekdo tukaj, ki jo razume in jo zna usmeriti. Seveda pa nismo pristojni za ukrepanje, to so centri za socialno delo, policija in sodišča. Prvi korak je, da osebi damo prostor, da spregovori, da pove, kakšno stisko ima.
Zdaj govorite predvsem o poslušanju. Kako je s svetovanjem?
Vsak klic je drugačen in je odvisno, zakaj oseba pokliče. Če gre predvsem za čustveno stisko in oseba potrebuje razbremenitev, je v ospredju poslušanje in podpora, da jo usmerjamo tudi v drugačen način razmišljanja.
Če pa gre za nasilje, je zraven tudi ozaveščanje. Ko oseba pove, da se ji nasilje dogaja v tem trenutku, da ji je težko in ne ve, kam se obrniti, so usmeritve bolj konkretne, predlogi bolj jasni.
Nikoli pa ne delamo nič namesto osebe. Skupaj z osebo, ki pokliče, poskušamo najti rešitve za njeno situacijo, kaj bi bilo zanjo najboljše. V primerih hudega nasilja spodbujamo tudi k prijavi, ker je to nujno, a je vedno odvisno od posameznega klica.
So klici na SOS telefon anonimni?
Anonimni niso, so pa zaupni.
Kaj to pomeni?
Pomeni, da vidimo telefonsko številko. Osebi pa se ni treba predstaviti ali povedati svojega imena. Ne vemo, kdo je, vidimo pa številko, zato klic ni anonimen.
Če oseba ne želi ukrepati, čeprav vi ocenite, da bi bilo to potrebno, ne ukrepate?
Ravnamo se po zakonu. V primerih ranljivih skupin, kot so mladoletne osebe, otroci, starejši ali invalidne osebe, ki ne zmorejo poskrbeti zase in so ogrožene, smo dolžni podati prijavo. O tem osebo tudi obvestimo. Res pa je, da prijave ni vedno mogoče podati, ker nimamo dovolj podatkov. V prvi vrsti spodbujamo, da prijavo poda oseba sama, lahko pa jo ob njenem soglasju podamo tudi mi v njenem imenu. Prijava je lahko tudi anonimna, če jo poda oseba sama.
Kaj pa v primeru odrasle ženske, tam prijave ne podate?
To je odvisno od več dejavnikov. Velikokrat se zatakne že pri samem odzivu, ko je policija večkrat klicana na dom, pa ne pride do ustrezne zaščite žrtve. V takih primerih pomagamo tudi s posredovanjem obvestil o nasilju. Je pa prijava šele začetek. To je prvi korak, ki odpre nadaljnje postopke, ki pa niso enostavni in ne prinesejo sprememb čez noč. Treba je vključiti tudi druge institucije, na primer center za socialno delo, ki ima programe za pomoč žrtvam.
Če so vpleteni otroci, je center za socialno delo nujno vključiti. V določenih primerih je treba razmisliti tudi o umiku na varno, v varno hišo ali krizni center, včasih pa je možnost tudi, da se oseba umakne k sorodnikom. Vedno pa je odvisno od situacije in stopnje nasilja, zato so poti reševanja različne.
V teh primerih, ko nekdo pokliče policijo zaradi nasilja, pa ta izda le plačilni nalog in odide, ali to lahko situacijo še poslabša?
Ja, sigurno to ni dobro, ker žrtev ni zaščitena. Ne odpeljejo je na varno ali v krizni center. Ko policija odide, se vrata zaprejo in ne vemo, kaj se za temi stenami še naprej dogaja. To je lahko najslabši scenarij, da žrtev ostane sama s povzročiteljem. Takšna situacija je zelo nevarna.
Kaj pa se potem običajno zgodi? Se stvari umirijo ali se nasilje nadaljuje?
To je težko reči. Gre za dolgotrajne procese, ne za enkraten dogodek. Nasilje se običajno dogaja že prej. Gre za dinamiko, za krog nasilja, ki se stopnjuje.
Začne se z napetostjo in negativnimi občutki v odnosu, to preraste v konflikt, konflikt v agresijo, agresija pa v nasilje, fizično ali psihično. Ko to eskalira, se povzročitelj umiri in nastopi obdobje, ko se lahko opraviči ali vsaj začasno umiri. Žrtev takrat pogosto pomisli, da se ne bo več ponovilo.
A krog se ponovi. Napetost se znova stopnjuje, pride do konflikta, agresije in nasilja. In to se lahko ponavlja leta in leta. Tak odnos je zelo škodljiv za psihično in fizično zdravje. Žrtev razvije določene strategije preživetja, da sploh lahko vztraja v takem okolju. Za to porabi ogromno energije. V ozadju so tudi psihološki razlogi, zakaj ostaja, tudi ko bi morda lahko odšla.
Zato je prijava nasilja šele prvi korak. S tem se odprejo postopki, ki pa niso enostavni. Žrtev mora svojo zgodbo večkrat ponoviti različnim institucijam, se znova soočati s tem, kar je doživela. To je zelo naporno, zato pogosto potrebuje dodatno podporo, da sploh zmore skozi vse to. Postopki potekajo različno, nekateri hitreje, drugi počasneje.
Če greva korak nazaj, kdo se najpogosteje obrača na vas?
Glede na to, da smo namenjeni žrtvam nasilja, ženskam in otrokom, nas najpogosteje kličejo ženske, ki nasilje doživljajo v tem trenutku ali pa so prišle do točke, ko ne zmorejo več in potrebujejo nasvet, kam se obrniti, kakšne oblike pomoči obstajajo in ali prijaviti nasilje ali ne.
Kličejo tudi ženske, ki so že v postopkih ali so iz nasilja že izstopile, pa se zatika na sistemski ravni, naletijo na ovire ali neposluh. Pogosto so vključeni tudi odvetniki, postopki se zapletajo, včasih jih povzroča tudi povzročitelj, zato potrebujejo dodatne usmeritve.
Potem so tukaj še osebe v čustveni stiski. Če je ta povezana z nasiljem ali njegovimi posledicami, jim damo prostor. Če pa gre za stisko, ki ni povezana z nasiljem, prav tako prisluhnemo, vendar jih usmerimo na druge organizacije ali telefone pomoči, ki nudijo bolj specializirano podporo na tem področju.
Omenili ste, da večinoma kličejo ženske. Ali se obračajo na vas tudi zaradi psihičnega ali ekonomskega nasilja, ali šele, ko pride do fizičnega nasilja?
Ko pride do fizičnega nasilja, pogosto že same pokličejo policijo, ker gre za zelo očitno eskalacijo, ki jo najlažje prepoznajo kot nedopustno. Veliko pa je klicev zaradi psihičnega nasilja, pa tudi zaradi zalezovanja. Danes je tega zaradi digitalizacije veliko, z uporabo različnih naprav in aplikacij, s katerimi lahko povzročitelji sledijo žrtvam. Zalezovanje je zelo prisotno.
Prisotno je tudi ekonomsko nasilje, predvsem v dolgotrajnih partnerskih odnosih. Ženski se onemogoča zaposlitev ali lastne prihodke, ne more samostojno razpolagati z denarjem. Pogosto ji je omejeno tudi gibanje in socialna mreža, ne sme se družiti s prijateljicami, nadzoruje se, kje je in koliko časa. Tega je zelo veliko.
Kaj pa v takih primerih, gre tudi za to, da ženska nasilje prijavi?
Seveda. Imamo Zakon o preprečevanju nasilja v družini, kjer so različne oblike nasilja jasno definirane in pristojne službe morajo na zaznano ali prijavljeno nasilje reagirati. To vključuje fizično, psihično, ekonomsko in spolno nasilje, zalezovanje, zanemarjanje, v zakonu pa je jasno zapisano tudi, da je prepovedano telesno kaznovanje otrok. Zato je nasilje treba prijaviti.
Res pa je, da je nekatere oblike nasilja težje dokazati, zato se marsikdo za prijavo ne odloči. Pri psihičnem ali ekonomskem nasilju, ki ni tako vidno kot fizične poškodbe, lahko oseba pomaga sama sebi tako, da stvari beleži kronološko, čim bolj natančno. Pomembna so tudi grozilna sporočila, saj so tudi grožnje oblika nasilja. Vse to je lahko dokaz. Vedno pa ne moremo vedeti, kako bodo institucije odreagirale, čeprav so po zakonu dolžne ukrepati.
Koliko je tega, da žrtvam ne verjamejo, tudi na ravni institucij?
Tudi če je samo ena oseba, ki ji ne verjame, je to preveč. Zelo pomemben je prvi stik, ko se oseba prvič obrne po pomoč. Odvisno je od posameznika na drugi strani. Ne moremo reči, da sistem ne deluje, a hkrati je veliko odvisno prav od tega prvega stika. To je pogosto frustracija tako za žrtve kot tudi za nas svetovalke, ko žrtvi ne verjamejo, še posebej, če nasilje ni očitno.
Zdi se mi, da bi morale biti pristojne osebe ob tem prvem stiku še bolje usposobljene za prepoznavanje nasilja. Psihično nasilje se še vedno prepogosto enači s konfliktom, ne prepoznajo pa, da gre za nekaj več.
Kako pa je v primerih, ko gre za nasilje nad otrokom in okolica ne ve, kako ukrepati? Kaj svetujete?
Težko je razmišljati v smislu, kaj bo, če bo. Če prepoznamo, da se nasilje dogaja, je treba ukrepati. Če otrok pove, da se mu dogaja nasilje, mu je treba verjeti in takoj obvestiti pristojne institucije, saj so one tiste, ki morajo ukrepati. Kaj se bo zgodilo potem, ne moremo vedeti, a pri nasilju ni prostora za odlašanje.
Imeti moramo nično toleranco do nasilja, še posebej, ko gre za otroke. Dvom, ali si otrok izmišljuje ali ne, je lahko zelo škodljiv. Če ne vemo, kako ukrepati, se lahko obrnemo na šolo, na svetovalno službo, lahko pokličemo policijo ali center za socialno delo tudi informativno in vprašamo za nasvet. Pomembno je, da se obrnemo na pristojne in da takšnih stvari ne presojamo sami.
Koliko pa vas kličejo otroci oziroma mladostniki?
Največkrat kličejo mladostniki, najstniki, nekje med 12. in 18. letom. Tudi kak mlajši, okoli deset let, a teh klicev je manj, ker je za to bolj specializiran TOM telefon, ki je namenjen prav mladim.
To ne pomeni, da mi nismo namenjeni tudi otrokom, ampak je teh klicev pri nas manj. Se pa pogosto obrnejo na nas prek spletne klepetalnice, ki jo imamo ob torkih, kjer jim je lažje spregovoriti.
Ali tudi mladi prepoznavajo psihično nasilje in vas kličejo zaradi tega?
Morda celo bolj kot starejša generacija. Družba je bolj ozaveščena, tudi v šolah se o tem več govori. Veliko je medvrstniškega nasilja, tako imenovanega "bullyinga".
Velikokrat pa se bojijo povedati staršem, zato najprej pokličejo in vprašajo, kako ravnati. Pomembno je, da se potem vključi tudi šola, svetovalna služba, in da se pristop prilagodi otroku, da zanj ni preveč stresno, saj je že to, da spregovori, velik korak.
Ali vas je to delo kot človeka spremenilo? Morda tudi v tem, kako gledate na družino in odnose?
Sigurno me je spremenilo v smislu osebnega razvoja. Učim se potrpežljivosti, razumevanja, urim te veščine. Sočutje je pri tem delu ključno. Je pa tudi težko, ko vidiš, koliko nasilja je. Kar se tiče pogleda na družbo, je še vedno precej patriarhalna. Ženske imajo še vedno v sebi ta vzorec, da morajo potrpeti, biti tiho in zdržati, ker mislijo, da jim nihče ne bo verjel.
To je še vedno precej prisotno, sploh morda na podeželju, čeprav tudi v mestih ni bistveno drugače. Ugotoviš tudi, da nasilje ni vezano na to, ali je nekdo bogat ali reven, izobražen ali ne. Lahko se zgodi komurkoli.
Velikokrat slišimo, da ženske dolgo vztrajajo, molčijo, tudi zaradi otrok. Ko vas pokličejo zaradi psihičnega ali verbalnega nasilja, ali takoj predlagate prijavo?
Težko je to posplošiti. Ko ženske pokličejo, je situacija običajno že precej huda. To ni prvi korak. Gre za daljše obdobje, ko je oseba čustveno že zelo izčrpana, na tleh, z malo osebne moči. V takem stanju tudi težko jasno vidi situacijo. Zato je zelo pomembno, da ima okoli sebe podporno mrežo, družino, prijateljice, in tudi strokovno pomoč, ker je to pogosto ključno, da sploh začne razumeti, kaj se ji dogaja.
Žrtev se na tak odnos sčasoma navadi in začne opravičevati vedenje povzročitelja. Reče, da ga ima rada, da ni mislil resno. To je en krog, neka psihična ujetost. Dokler ni zelo hudo, pogosto niti ne vidi izhoda, tudi zaradi otrok. A pomembno je razumeti, da so tudi otroci, ki nasilja ne doživljajo neposredno, še vedno žrtve. Opazujejo odnos med staršema, iz tega se učijo, kaj so odnosi, kaj je ljubezen, kaj je spoštovanje. In to ima nanje velik vpliv.
Zato je pomembno, da se otroka čim prej zaščiti in umakne iz takšnega okolja. Ne gre le za žensko, otroci so v teh situacijah najbolj ranljivi.
Kaj pa, ko se na vas obrnejo otroci in mladostniki? Gre predvsem za fizično ali psihično nasilje, kdo so najpogosteje povzročitelji?
Ni črno belo. Pogosto pokličejo, ko so starši že ločeni in se stvari zapletajo pri stikih, ko so pri očetu ali pri mami. Največkrat je povzročitelj moški, žal je tako. Pogosto je prisoten tudi alkohol. Alkohol sicer ni vzrok za nasilje, ga pa lahko še poslabša in pripelje do stopnjevanja. To se največkrat kaže s strani očeta.
Prej ste omenili, da najprej prisluhnete. Kaj to pomeni za osebo na drugi strani?
Največ pomeni že to, da oseba sploh spregovori. To je velik korak, še posebej, ko čutiš, da o tem govori prvič. To je lahko velik notranji preboj. Oseba pokliče, ker išče pomoč in predvsem nekoga, ki ji bo verjel. Ta prostor, ki ga damo na SOS telefonu, pomeni tudi razbremenitev. Ko pove, kaj doživlja, lahko to prinese veliko olajšanje.
Zelo težko je spregovoriti o nasilju, še posebej, če gre za odnos, ki traja dolga leta, navzven pa deluje, kot da je vse v redu. Težko je priznati, da se nasilje dogaja, včasih tudi več let, ne da bi kdo vedel. Prisoten je tudi strah, kako bodo reagirali bližnji, pogosto okolica nasilje minimalizira. Pogosto slišijo, naj malo potrpi, da imajo otroke.
Verjetno je prisoten tudi sram?
Ja, sram in krivda. Pri psihičnem nasilju je pogosto prisotna manipulacija s strani povzročitelja, kjer povzročitelj prelaga krivdo na žrtev. To je dolgotrajen proces, ki vpliva na njeno samopodobo. Ženska začne verjeti, da si ne zasluži boljšega. V takem stanju je zelo težko narediti korak naprej.
Zato jih na našem telefonu poskušamo opogumljati, da zmorejo in predvsem, da niso same. Da je nekdo tukaj, ki jim lahko pomaga.
Omenili ste krivdo in manipulacijo. Tudi na vaši spletni strani poudarjate, da žrtev nikoli ni kriva za nasilje. Lahko to malo pojasnite?
Povzročitelj je odrasla oseba in kot taka odgovorna za svoje vedenje in ravnanje. Zavestno se odloči za nasilje, ker želi imeti nadzor. Gre za prevlado moči. Pomembno je razumeti, da konflikt ni enako nasilje. V konfliktu imata obe osebi enakovredno moč, lahko pride do povišanih glasov, a imata obe možnost izraziti svoje stališče in na koncu lahko prideta do dogovora.
Pri nasilju pa tega ni. Gre za veliko neravnovesje moči, žrtev in povzročitelj nista v enakovrednem položaju. Namen povzročitelja je ponižati, odvzeti moč, dostojanstvo in ohranjati nadzor. Če to traja dlje časa, lahko tak odnos žrtev zelo močno prizadene psihično in čustveno. Zato je pomembno, da ima oseba po izstopu iz nasilja tudi dodatno podporo, psihosocialno in psihološko, da lažje predela, kar je doživela.
Je čas pogovora na SOS telefonu omejen?
Ne bi rekla, da je omejen. Osebi damo toliko prostora, kot ga potrebuje. Če pa gre za klice, ki niso namenjeni našemu telefonu, jih preusmerimo drugam in je v tem smislu pogovor omejen. Sicer pa damo prostor, kolikor ga oseba potrebuje.
Ali obstaja kakšen stavek, ki ga pogosto poveste ljudem v stiski?
Ne bi rekla, da je to vedno isti stavek, je pa veliko opogumljanja. Pomembno je, da osebi damo vedeti, da ni sama, da ji verjamemo in da zmore. To, da ni sama, je ključno.
Kakšno družbo bi si želeli, da bi znala ljudem prisluhniti prej, še preden morajo poklicati na SOS telefon?
Družbo, ki nikoli ne bi rekla, da si je žrtev nasilje zaslužila oziroma da si je sama kriva. Ta stavek se še vedno pojavlja, tudi v komentarjih na spletu, in to je nekaj, kar bi si želela, da popolnoma izgine.
Žrtev nikoli ni kriva za nasilje, ki ga doživi.
Kako pa vi ocenjujete trenutno situacijo v Sloveniji? Ali se s klici na policijo in center za socialno delo težava reši in je žrtev res zaščitena? Kje vidite prostor za izboljšave?
V teoriji imamo stvari dobro postavljene, tudi zakonsko. Programi pomoči obstajajo in na papirju sistem deluje. V praksi pa je izvajanje pogosto bolj problematično.
Vedno se vračamo k isti stvari, da je ključno, da se žrtvi verjame. Ko je prijava podana, ima policija dolžnost, da preveri situacijo. Zato je zelo pomembno, da so ljudje, ki delajo na teh mestih, dobro usposobljeni, da prepoznajo nasilje in tudi manipulacijo povzročitelja.
Tudi center za socialno delo mora opraviti pogovore z vsemi vpletenimi, kar je prav. A Pomembno je, da znajo pravilno presoditi situacijo, ne pa da mora žrtev vedno znova dokazovati, da je žrtev, in večkrat ponavljati svojo zgodbo, ter da se pri njej išče napake.
V takih primerih je lahko žrtev sistemsko ogrožena. Institucije so pogosto formalne in hladne, kar je razumljivo, a bi se dalo pri pristopu narediti več. Predvsem pri prvem stiku z žrtvijo, pa tudi pri postopkih na sodišču, da bi bili bolj življenjski, bolj humani in z več razumevanja za to, v kakšnem stanju je žrtev.
Se kdaj pri tem delu počutite nemočne?
Seveda. Mislim, da vse svetovalke. Najbolj v primerih, ko sistem ne zaščiti žrtve ali ko so postopki zelo dolgotrajni. Na SOS telefonu nimamo pristojnosti za ukrepanje, lahko pa pomagamo na druge načine. Imamo programe psihosocialne in psihološke podpore, spremstvo na institucije in zagovorništvo, kjer pomagamo pri komunikaciji in postopkih, da žrtev ne gre skozi postopke sama.
Imamo tudi varne hiše in zatočišča, kjer lahko ponudimo dodatno zaščito. To vsaj deloma zmanjša občutek nemoči. Kot svetovalke se osredotočamo na to, kar lahko naredimo. Seveda pa si želimo, da bi sistem deloval bolje in da bi institucije reagirale drugače. Na tem področju je še veliko prostora za razvoj.
Veliko se dela tudi na področju zaščite otrok, na primer z bolj prilagojenimi prostori za zaslišanja, da otrok ne rabi večkrat ponavljati svoje zgodbe. Napredek je, a gre počasi. Zakonodajne spremembe, kot je Zakon o preprečevanju nasilja v družini, in mednarodni okvirji, kot je Istanbulska konvencija, so pomembni koraki naprej. V praksi pa se sistem spreminja počasneje.
Kaj vam daje največji občutek zadovoljstva pri tem delu?
Ko dobimo zahvalo s strani uporabnic, da smo jim pomagali, da se brez nas ne bi odločile narediti določenih korakov. Ta povratna informacija nam je zelo pomembna.
Tudi trenutek, ko začutiš olajšanje na drugi strani. Mi slišimo samo glas, osebe ne vidimo. A ko se klic začne z jokom in se konča brez joka, je to veliko olajšanje. Pa tudi to, da oseba začuti, da ji nekdo verjame, da je slišana. To se sliši v glasu.
Če bi lahko ženskam, otrokom ali mladostnikom, ki oklevajo in si ne upajo poklicati, sporočili eno misel, kaj bi jim rekli?
Da jim ni treba iti skozi to sami. Ko pokličejo, se jim ni treba predstaviti. Nihče jih ne bo obsojal. Verjeli jim bomo, prisluhnili jim bomo in skupaj bomo iskali poti iz nasilja ali korake, ki jim lahko pomagajo do bolj mirnega in varnega življenja. Vsak si to zasluži.
Na nek način je to tudi naše vodilo, da prisluhnemo, ne obsojamo, verjamemo.
Veliko zgodb poznate. Gre verjetno za zelo osebne stvari. Bi lahko vseeno izpostavili kakšno, ki bi dala pogum tudi drugim?
Zgodba "Senke" iz knjige, ki je bila tudi javno predstavljena, zato jo lahko omenim. Gre za primer, kjer je bil razplet pozitiven, tudi zaradi dobrega odziva institucij.
Kaj se ji je dogajalo?
Doživljala je hudo fizično in psihično nasilje s strani partnerja. V njenem primeru je bil odziv pristojnih res ustrezen. Pomembno je bilo, kako so pristopili do nje. Policist in kriminalist sta ji verjela, nista pritiskala nanjo. Prosila sta jo, da pove, kaj se ji dogaja in ji dala prostor, da pove kolikor zmore.
To je ključno, saj žrtev v takem stanju pogosto ne zmore vsega ubesediti. Pozitivno pri tej zgodbi je tudi to, da se je odločila, da bo iz odnosa odšla in to tudi naredila. Uspela je zaživeti bolj svobodno in mirno. Seveda pa je druga plat tudi sistemska. Če so vpleteni otroci, je vse skupaj bolj kompleksno. Vprašanja skrbništva, stikov in postopkov so dolgotrajni procesi. A ključno sporočilo te zgodbe je, da izhod iz nasilja obstaja in da je mogoče živeti drugače.
Zakaj pa je ženski tako težko oditi iz takšnega odnosa?
Delno smo to že omenili. Gre za psihološko dinamiko nasilja, ki se ponavlja v ciklih. Žrtev se postopoma navadi na tak način življenja in razvije strategije preživetja. Ves čas je usmerjena v to, da bi preprečila izbruhe nasilja. Da bi bil povzročitelj miren, zadovoljen in da ne bi prišlo do eskalacije. Praktično živi stoodstotno usmerjena vanj.
A to je iluzija, ker vedenje povzročitelja ni odvisno od nje. Kljub temu žrtev prevzame odgovornost za to, ali bo do nasilja prišlo ali ne. To zahteva ogromno energije. Če bi lahko to energijo usmerila vase in si rekla: "Ne dovolim več, da se mi to dogaja. Zaslužim si mir," bi bil to prvi korak k izhodu. A pogosto prevlada misel: "Še malo bom potrpela, pa se bo spremenilo." V resnici pa se to zelo redko zgodi. Poleg tega je prisoten tudi močan strah. Strah pred povzročiteljem in pred tem, da bi bilo ob odhodu še huje.
Pa ekonomska odvisnost?
Ja, ekonomska odvisnost zagotovo igra veliko vlogo. Pojavi se vprašanje: kaj bo potem, kje bom živela, kako bom preživela, sploh če gre za večjo družino z otroki. Ampak to izhaja iz občutka nemoči. Žrtev ima občutek, da ne zmore, da ni sposobna, da nima kapacitete za samostojno življenje. Da brez partnerja ne more.
Vendar to ni nekaj, do česar bi prišla sama. To ji je bilo dolgotrajno vsiljeno. Nekdo ji je ves čas govoril, da je nesposobna, da ne zmore brez njega. Pogosto se odgovornost prelaga na žrtev. Da je ona kriva za njegovo stanje. "Ti si kriva, da sem znorel, ker nisi prav naredila." Lahko gre za hrano, gospodinjstvo, otroke. Žrtev postane filter za njegov stres.
Kaj pa poniževanje, ki je morda manj vidno? Na primer stavki kot "slaba mama si", "nisi dobra gospodinja"?
To je poniževanje. Gre za obliko nasilja, ki se pogosto začne zelo subtilno. Z opazkami, da ni dovolj dobra, da ni prav naredila stvari. Kako se situacija razvije, je odvisno od več dejavnikov. Če se ženska postavi zase in partner to upošteva, se lahko ustavi. Če pa se vedenje nadaljuje kljub opozorilom, če se stopnjuje in vodi v hujše oblike nasilja, potem govorimo o jasnem vzorcu nasilja.
Pogosto namreč ne gre za eno samo obliko. Nasilje se praviloma prepleta in stopnjuje. Zato je vedno pomembno gledati širši kontekst. Posamezen stavek sam po sebi še ne pomeni nujno nasilja. Če pa gre za ponavljajoč vzorec poniževanja, nadzora in razvrednotenja, je to resen znak nasilnega odnosa. Takšno vedenje je nesprejemljivo. Žaljivo vedenje je nesprejemljivo in vedno je treba temu reči ne.
Je še kaj, kar bi želeli posebej izpostaviti? Morda kot spodbudo žrtvam in tudi tistim, ki nasilje opazijo?
Absolutno. Kot družba smo odgovorni za to, koliko nasilja toleriramo. Nična toleranca do nasilja se ne nanaša samo na to, kar se dogaja za štirimi stenami, ampak tudi to, kar se dogaja okoli nas. Kljub večji ozaveščenosti je toleranca še vedno previsoka, sploh na internetu.
Internet je postal prostor, kjer je veliko diskriminacije, obsojanja in tudi seksualizacije žensk, kar je nesprejemljivo. Pomembno je tudi povedati, da je mogoče nasilje prijaviti anonimno. Policija ima brezplačno številko, kamor se lahko obrne kdorkoli, brez da bi se izpostavil. Če nekdo prepozna nasilje, ga spodbujamo, da ga prijavi ali pa vsaj pokliče na SOS telefon in vpraša, kako ravnati. Skupaj lahko razjasnimo situacijo in poiščemo najboljšo pot, da se dodatno ne ogrozi žrtve. Če nekdo ni prepričan, ali gre za nasilje, ali pa ne ve, kako ravnati, je SOS telefon tukaj prav za to.
Kaj pa medvrstniško nasilje? Kje je meja med konfliktom in nasiljem?
Če nasilje ni očitno, je ključno, da verjamemo otroku. Če otrok izraža stisko, če se zapira vase, če opazimo spremembe v vedenju, to pomeni, da nekaj ni v redu. To so pomembni znaki. Če se otrok počuti kot žrtev, potem to moramo vzeti resno. Učitelji lahko to pogosto dobro opazijo, saj so z otroki vsak dan. Tudi starši imajo pri tem ključno vlogo.
Pomembno je, da odrasli ne zmanjšujemo situacije z mislijo "to so samo otroci". Če vidimo spremembe, na primer slabši uspeh v šoli ali druge znake stiske, tega ne smemo ignorirati. Vedno je treba otroku verjeti, ga poslušati in mu pomagati. Po potrebi tudi vključiti dodatno pomoč.
Kaj pa prijave pri medvrstniškem nasilju? Kdaj vključiti šolo ali policijo?
Vedno je treba najprej pogledati konkretno situacijo. V prvi vrsti je pomembno, da se vključi šola. Razredniki, svetovalna služba in vodstvo šole imajo odgovornost, da ukrepajo in zaščitijo otroka.
Če pa gre za resnejše oblike nasilja, ponavljajoče se nasilje ali ogroženost otroka, je treba vključiti tudi policijo. Pomembno je, da ne odlašamo. Bolje je ukrepati prej kot prepozno.
Otroci ne morejo in ne smejo nositi takšne odgovornosti. Vedno se morajo obrniti na odraslo osebo, ki ji zaupajo. To je lahko učiteljica, razredničarka ali razrednik, svetovalna služba. Težko je določiti eno osebo, pomembno pa je, da otrok najde varen prostor, kjer lahko pove, kaj se mu dogaja.
Šole kot javni zavodi imajo jasno določene protokole in zakonske obveznosti, kako ukrepati v primeru nasilja med učenci. Ta navodila obstajajo in so jasna. Ko otrok zaupa odraslemu, ima ta dolžnost ukrepati. Postopek gre naprej preko svetovalne službe, vodstva šole in po potrebi tudi do centra za socialno delo.
Na področju nasilja ni vprašanja ali ukrepati. Ukrepati je treba. Pomembno je, da vsi, ki delajo v šolstvu, poznajo te protokole in jih tudi izvajajo. Tudi mi dobivamo vprašanja zaposlenih, kaj storiti. Odgovor je, da imajo smernice in jih morajo uporabiti.
Kakšna je vloga policije in centra za socialno delo?
Policija lahko ukrepa takoj, ko se nasilje dogaja. Lahko ga prekine, zaščiti žrtev, jo odpelje na varno ali odstrani povzročitelja. Pri policijskih intervencijah so pogosto vključeni tudi socialni delavci, predvsem kadar gre za ranljive skupine.
Center za socialno delo pa ima širši, bolj celosten pristop. Nudi programe pomoči, psihosocialno podporo in svetovanje. Žrtev dobi svojo svetovalko, pripravi se varnostni načrt in zagotovi nadaljnja pomoč. Sistem je postavljen. Težava je pogosto v tem, da se ljudje bojijo narediti prvi korak, ker ne vedo, kaj se bo zgodilo.
Naj se torej ljudje ne bojijo ukrepati?
Ne. V skrajnih primerih je vedno treba poklicati policijo. Ko gre za otroke, mora biti vključen tudi center za socialno delo, ne glede na to, ali se nasilje dogaja doma ali v šoli. Otroci so mladoletni in ne morejo poskrbeti sami zase. Za njih so odgovorni odrasli. Od desetletnega otroka ne moremo pričakovati, da bo sam reševal takšne situacije. To je zanj preveliko breme.
Društvo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja že vrsto let nudi pomoč ženskam in otrokom v stiski, tako preko telefonskega svetovanja kot tudi drugih oblik podpore. Njihova najnovejša kampanja Če bi stene govorile opozarja na nasilje, ki se dogaja za zaprtimi vrati domov, in daje glas zgodbam, ki pogosto ostajajo preslišane. Del kampanje je tudi zvočna knjiga V njeni koži, ki prinaša 23 resničnih izpovedi žensk o nasilju, strahu in iskanju poti iz njega. Projekt želi spodbuditi razumevanje, zmanjšati stigmo ter opogumiti žrtve in okolico, da spregovorijo in ukrepajo.
Preberite še: Porinil jo je na tla in brcal v svežo rano po porodu