Pogojno je še mogoče razumeti dejstvo, da brezposelni poslanci še celo leto po koncu mandata prejemajo poslanske plače. Primer državno subvencioniranih brezposelnih županov pa že meji na znanstveno fantastiko. Res je naivno pričakovati, da bo gospod poslanec po koncu mandata sprejel vsako delo, samo da preživi. Zakon o poslancih zato vsaj na papirju predvideva nadomestila za tiste, ki ne morejo dobiti stare službe ali drugega primernega delovnega mesta. Kako je potem mogoče, da je do nadomestila upravičen nekdo, ki je kandidiral in bil izvoljen za župana, katerega plača v naših primerih znaša vsaj tri tisoč evrov bruto oziroma dobri dve povprečni plači? Nepoklicni župan se namreč lahko na svojo željo kadarkoli zaposli na občini. Kot se je izkazalo, je kovačeva kobila tokrat zelo prikladno bosa – slovensko zakonodajno telo kljub dolgoletnim opozorilom pravnikov še vedno ni sprejelo zakona, ki bi ustrezno in pravni državi primerno uredil status poslancev.

Luknje. Nekateri vrhunski pravni strokovnjaki so zaradi številnih zlorab poslanskih privilegijev že obupali nad zmožnostjo parlamenta, da učinkovito nadzoruje samega sebe. Vse glasnejši so pozivi k ukinitvi nadomestil za bivše poslance. Bolj skrb vzbujajoče kot pravni kaos pa je dejstvo, da je sporno možnost nadomestila sprejela kar šesterica od osmih bivših poslancev, ki so tudi župani. Luknje v zakonodaji lahko zakrpa parlament – kdo bo zakrpal luknje v etiki naših poslancev?