“Ko plačam položnice in najemnino, da imam vsaj dom, velikokrat nimam niti za hrano. Ne vem, ali bom jutri še živa, saj moči za takšno življenje nimam več,” je izpoved delavke, ki je izgubila službo, na včerajšnjem posvetu Kako ubežati revščini citirala Justi Arneš iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). “Ko te to zadene, je hudo,” je dejala Majda Marolt, sekretarka območne organizacije ZSSS, in izpostavila, da bi bila prav takšna lahko tudi izpoved enega od 250 delavcev Preventa na Mirni, ki so v sredo ostali brez dela.

Najmanj izobraženi
Sodelujoči na posvetu, poleg sindikalistov še predstavniki centra za socialno delo, zavoda za zaposlovanje, obrtne gospodarske zbornice, razvojno-izobraževalnega centra, društva za razvijanje prostovoljnega dela in Rdečega križa, so se strinjali, da je eden od odgovorov na vprašanje, kako pobegniti revščini, v vseživljenjskem izobraževanju.

“Na Dolenjskem in v Beli krajini smo za zdaj slovenski rekorderji v neizobraženosti, saj ima kar 55 odstotkov delavno dejavnega prebivalstva končano zgolj osnovno šolo ali pa še to nedokončano,” je povedal Matjaž Verbič z zavoda za zaposlovanje.

Ne znajdejo se
“Ko ljudje izgubijo delo, posebno tisti, ki so vse življenje delali v proizvodnji tovarne, nastane največja težava, ker se ne znajdejo, ne vedo, kako naprej, in to vodi v malodušje. Tu je zelo pomembna osebna pomoč, ki človeka krepi, da zmore prenesti realnost, in mu pomaga odpreti oči, da vidi nove možnosti,” je prepričana Estera Dvornik s centra za socialno delo.