Si predstavljate, da bi bila v vašem podjetju ves čas v okvari četrtina strojev ali računalnikov? In povrhu nekaj tistih, ki ste jih kupili na novo? Bi to predstavljali kot nekaj normalnega ali bi vendarle priznali, da nekaj ni v redu in da bo moral za to nekdo odgovarjati? Če ste direktor Slovenskih železnic, se vam tega ni treba bati. Tam je veliko večja verjetnost, da vas odstavijo zaradi političnega kupčkanja kot pa zaradi slabega poslovanja. Če si v dveh desetletjih v podjetju direktorsko kljuko poda 11 ljudi, pri čemer le en dejansko ostane cel mandat, je jasno, da tu nekaj ni v redu.

Nesposobneži. Slovenske železnice se že dolgo več ne utapljajo v dolgovih – dejstvo je, da so v njih že zdavnaj potonile. Neoliberalni ekonomisti rešitev seveda vidijo v privatizaciji. A Železnice niso katerokoli podjetje. Opravljajo dejavnost, ki je v javnem interesu. Prevoz potnikov, zlasti v tistih krajih, kjer je železnica za marsikoga še vedno edini stik s svetom, je pravica, ki jo je treba ohraniti. Tudi če prinaša izgubo. In za to mora poskrbeti država. Model privatizacij iz tujine je pač znan: ukinjanje postaj in prog ter višanje cen vozovnic. Tega nočemo. A to niti približno ne opravičuje nesposobnih šefov, ki iz komercialnega tovornega prometa ali prodaje nepremičnin ne znajo iztisniti dobička. Raje se zaganjajo v vedno nova prestrukturiranja, a ne pridejo do nobenih rešitev. In ko zmanjka idej, s prstom pokažejo na močne sindikate, češ, krivi so delavci, ki nočejo, da jih odpustimo, jim zmanjšamo plače in ukinemo njihove pravice. Narobe svet.