Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) Absurdno je, da Slovenska vojska protestira. Še bolj pa, da to počne v času predvolilne kampanje. Nobena skrivnost ni, da si večina pripadnikov Slovenske vojske za svojega delodajalca želi Janeza Janšo – prvega obrambnega ministra, ki je večini "starejših" pred 20 leti dal prvo službo. Prvega nikoli ne pozabiš. Nihče ne oporeka temu, da v vojski dejansko vlada kaos in da so očitki utemeljeni. Vendar sam način opozarjanja na težave je le še korak od vojaškega udara.

Zaupanje. Vojska je tista, na katero bi morali v največji krizi najbolj računati, čeprav ji je država vzela neki generalni dodatek za tveganja in omejitve, ki jih nosi uniforma. S svojo profesionalnostjo, učinkovitostjo in delom bi morala postati nepogrešljiv del našega življenja. Zanesljivi del. Takšno vojsko, kakršno imamo danes, pa je bolje ukiniti. Pa zato niso krivi vojaki ali njihov sindikat, ampak sistem. Ministri stvari spreminjajo po inerciji. Stopnja tajnosti za določena delovna mesta je bila spremenjena za vse, ker je to pravilo, ki velja v mednarodnih misijah. Zakaj morajo skozi ta postopek tudi tisti, ki ne bodo nikoli šli na misijo? Mors ima vedno neki taktično formalen razlog, da počne, kar počne. Vojska pa ima glede na to, kako se stvari izvajajo, vedno razloge, da o potezah dvomi. Tudi zato, ker ne prvi ne zadnji minister nista vzpostavila jasne hierarhije v vojski, ker se politika, ki se drži v vrhu vojaškega sistema, nenehno zapleta v orožarske afere. Zaupanje je na psu, vendar mora biti vsakomur jasno, da je kakršnakoli (anti- ali pro)politična akcija vojske za izboljšanje razmer resnično lahko začetek konca.