Prihodnost Kranjske Gore je močno povezana tudi s podnebnimi spremembami in pomanjkanjem snega. Nekdanji direktor družbe Hewlett-Packard Slovenija in nekdanji predsednik panoge za alpsko smučanje pri Smučarski zvezi Slovenije opozarja, da je tudi zasneževanje odvisno od temperatur, razpoložljive vode in denarja. Kako dolgo bo smučanje še lahko nosilec zimskega turizma?
V enem od intervjujev ste rekli, da ste Gorenjec tudi po duši, da vas Julijske Alpe bolj privlačijo kot morje.
Tako je.
Kaj vas tukaj najbolj privlači?
Tu sem doma ... Rojen sem v Mojstrani, pa smo se kmalu potem preselili v Kranjsko Goro. Tako da sem domačin, čeprav me je poslovna pot kasneje popeljala po svetu. Vedno sem ostal del skupnosti ... Zdaj, kaj me tukaj privlači ... Ena stvar je, da sem po horoskopu kozorog. In kot kozorog ne morem biti morski človek, sem pač hribovski človek. Po duši sem smučar in smučanje mi je bilo vedno nekaj najpomembnejšega v življenju. Vse moje življenje je povezano s smučarijo, tako da sploh ni vprašanje, zakaj me vleče sem.
Kdaj ste prvič stopili na smučke?
Na smuči sem stopil že pri treh, štirih letih. In sem se že v Mojstrani na tisti vaški žičnici učil smučati. Ko sem bil star okoli petnajst let, je bila Kranjska Gora izredno izredno polna smučarjev. In treba je bilo čakati tudi pol ure, da si prišel na žičnico. Takrat smo mladi domačini raje smučali na vrhu Vitranca. Se pravi, na tisti hudi strmini. Tam ni bilo nobene vrste in zato smo se tam zares naučili smučati.
Tekmovali ste tudi v akrobatskem smučanju, kasneje ste tudi sodili ... Vodili ste alpsko panogo. Katero obdobje je bilo za vas osebno najlepše in zakaj?
Ja, vsako obdobje od teh treh je zanimivo. Mi smo z akrobatskim smučanjem začeli v začetku 80. let. Pravzaprav smo začeli z nule. Nismo imeli učiteljev ali trenerjev takega smučanja. Takrat, leta 1978, smo imeli v Kranjski Gori prvič svetovni pokal v akrobatskem smučanju. Oziroma v hot dogu, kot se je temu takrat reklo. Ta tekmovanja smo nato imeli večkrat zapovrstjo. In tako smo gledali in se učili ... Potem vam bom pokazal slike, kako je to tedaj izgledalo. (Slika spodaj op. p.).
Mama je bila vesela, kajne?
Mama sploh ni vedela, kaj delam. Očeta nisem imel, odraščal sem brez njega. Tako da sem bil prepuščen samemu sebi in sem samostojno treniral. Potem pa so me leta 1982 poklicali kolegi in rekli: "V Sarajevu imamo pred olimpijskimi igrami državno prvenstvo v akrobatskem smučanju." In sem šel. Naslednji dan so objavili pri TV-dnevniku, da je Klančnik zmagal v baletu.
Alpsko smučanje je bil naslednji korak v teh zrelih letih. Pred več kot desetimi leti je prišlo povabilo predsednika Smučarske zveze: 'Rabimo te, panoga je v težavah, potrebuemo enega poslovneža, ki se razume na smučarijo, da to zadevo malo dvigne.' Takrat sem se pridružil panogi za alpsko smučanje in ob svoji službi vodil tudi to. Denarja na zvezi za alpsko smučanje ni bilo dovolj. Z resnim delom smo plačali pretekle dolgove in dvignili proračune z enega milijona in pol na štiri milijone.
To je prostovoljna funkcija, kajne?
Ja. To je častna funkcija. Častne funkcije pa niso plačane. Tako da pri tem ni šlo za finančne interese, bila je velika želja, da skupaj nekaj naredimo iz našega paradnega športa.
Mediji so ob vašem odhodu iz Smučarske zveze poročali tudi o selitvi v Dubaj. Ste se tja res preselili in kaj ste tam delali?
Bil sem tretji mandat na čelu alpskih smučarjev in sem že eno leto to delal iz Dubaja.
Ko smo v družbi Hewlett-Packard naredili tranzicijo v nov poslovni model, je naše slovensko podjetje prevzela skupina Midis Group z Bližnjega vzhoda, ki je v Sloveniji znana tudi po trgovinah iSTYLE. Po desetih, enajstih letih našega sodelovanja, so me lastniki družbe povabili v Dubaj, kjer sem začel postavljati in organizirati firmo Rubrik. Praktično iz nič smo postavili firme po vzhodni Evropi, v Turčiji, Severni Afriki in delu Bližnjega vzhoda, v Jordaniji, Egiptu in tako naprej. To sem delal tri leta.
To je bil glavni razlog, da sem odstopil s funkcije v alpskem smučanju. Mojo vlogo je prevzel moj kolega Janez Bijol, ki je bil že prej podpredsednik odbora. Tudi sedaj z njimi še vedno sodelujem.
Kaj bi lahko povedali o življenju v Dubaju in kako se razlikuje od Slovenije?
Tu ni primerjave. Tamkajšnji svet je pač drugačen, način življenja pa poteka po drugih pravilih. Oni pridejo v službo ob desetih, enajstih zjutraj, ampak potem se zvečer kar ne odpravijo domov. Privatno življenje se tam odvija do enih ponoči.
Kar se tiče poslovanja v Emiratih, me fascinira ena stvar. V Sloveniji, pa tudi v Evropi, omejujemo poslovanje podjetjem. Na primer, zaprli smo trgovine ob nedeljah. To vidim kot velik problem za turistične kraje. Pridejo turisti, prebivajo v apartmajih, gredo v nedeljo zjutraj po kruh in se zaletijo v zaprta vrata.
V Emiratih ni poslovnih omejitev. Enkrat sem prišel v lekarno in mi je šefica dala vizitko ter rekla: »Gospod, ne hodite, pokličite, bomo prinesli.« Sem rekel: »A ob treh zjutraj tudi?« Je rekla: »Kar pokličite.«.
Take situacije dejansko nismo pričakovali. Vodstvo družbe nam je sporočilo, da zaradi velikosti (beri majhnosti) tržišča, podjetje zapirajo. Kmalu so že začeli pogovore z mojimi sodelavci o odpravninah. V naši firmi na to nismo pristali.
Zato smo se na Dunaju kasneje srečali z vodstvom MIDIS grupe, ki se ukvarja prav s tem, da agentsko vodi poslovanje velikih mednarodnih firm. Kot velika družba so imeli odlično organizirano poslovanje grupe. Mi smo imeli nekaj, česar oni niso imeli: trg, ljudi, znanje, povezave in tako naprej. Postali smo ena redkih firm, ki so jih kupili, brez izgube pomembnih kadrov.
Pri svojem delu sem bil vedno transparenten. Zato smo imeli v firmi jutranje petkove kave, kjer smo se pogovarjali o pomembnih aktivnostih, ki so vplivale na samo poslovanje družbe. Sodelavce smo obvestili o spremembi lastništva družbe in postali ena redkih mednarodnih korporacij v Sloveniji, ki je po velikosti ostala nespremenjena znotraj istih poslovnih meja. Tega sem zelo vesel in to ocenjujem kot eno največjih referenc v mojem poslovnem življenju.
Po treh letih izvajanja tega pilotskega projekta, smo tudi upravi družbe Hewlet Packard v Ameriki predstavili naše rezultate. Kmalu zatem je družba Midis Group zaradi pozitivnih ocen iz Amerike pridobila še projekte v novih državah jugovzodne Evrope in Afrike in s tem povečala prihodke za 10-krat.
Od kod odločitev, da boste kandidirali za župana Kranjske Gore?
Februarja lani sem zaključil svoj mandat v Emiratih in se vrnil nazaj v Slovenijo. Trenutno sem freelancer, pomagam zagonskim podjetjem, mlajšim managerjem, da lahko hitreje napredujejo v svojem delu. Kot mentor, kot coach, kot menedžer.
Kot zaveden domačin iz Kranjske Gore opažam, da Kranjska Gora spi zimsko spanje, sloni na preteklih lovorikah brez poglobljenega razmisleka o napredku. Medtem ko alpski centri v tujini ekspresno napredujejo, v Kranjski Gori živimo brez ideje o razvoju. Brez hotela najvišje kategorije, brez družinam prijaznega hotela, brez spa in športnega hotela. Nimamo ustreznega trgovskega centra, mesnice ali drogerije. V zadnjih štirih letih praktično ni bilo na turističnem področju napredka, razen tekočega vzdrževanja infrastrukturnih projektov. Konkurenca napreduje zelo hitro in v razmislek nam je lahko, kako ustvarjajo višjo dodano vrednost v turizmu na Kopah, kjer je občina podprla privatno iniciativo in s tem povečalo poslovne rezultate ter zadovoljstvo uporabnikov poleti in pozimi.
Odločil sem se, da s svojo ekipo, ki je sestavljena na eni strani iz izkušenih in drugi strani mladih ljudi, ponudimo Kranjski Gori alternativo, kako začeti spreminjati zadeve na boljše. Vidimo probleme, ki jih aktualna občinska oblast ne vidi, in poznamo rešitve zanje. V zadnjih štirih letih v občini ni bilo pomembnih investicij v nove projekte. Tudi vzdrževanje infrastrukture, kot je vodovod, ni bilo ustrezno. Kar se tiče pohodnih ali kolesarskih poti, kot najbolj pomemben faktor letnega turizma, so le-te postale nevarne za poškodbe kolesarjev ali pa celo neuporabne za pohodnike. Treba je začeti delati na več področjih hkrati – od infrastrukture dalje, do upravljanja turizma, digitalizacije poslovanja in nenazadnje vodenja občinske uprave, ki se kaže kot neučinkovito. Čas je, da v Kranjski Gori naredimo korak naprej.
Kaj je tista prva stvar, ki bi se je lotili, če bi postali župan? Kaj je prav tista prva, glavna stvar, če bi morali izpostaviti samo eno?
V letošnjem poletju, v času velike suše, smo bili pred tem, da nam zmanjka pitne vode. To se je že dogajalo v Radovni, kjer so morali pitno vodo dovažati s cisternami, do vodovoda na Dovjah ali v naselju Jasna. Brez korenitih investicij v vzdrževanje, v gradnjo novih vodohramov in vrtin bomo prišli do situacije, ko bo zmanjkalo vode na področjih, kjer vode nikoli ne bi smelo zmanjkati.
V Kranjski Gori po 20 letih še vedno ni sprejet Občinski Prostorski Načrt – OPN. Od 212 občin v Sloveniji samo 17 občin nima sprejetega OPN-ja. Med njimi tudi Kranjska Gora. Kako bomo upravljali urbanizem v občini, če še vedno ne vemo, kaj sploh želimo?
V oči bode tudi sezonskost turizma. Največ turizma imamo v poletnih mesecih in med zimsko smučarsko sezono. Med ostalimi deli leta Kranjska Gora nima ideje, kako preživeti in kaj ponuditi turistom. Zato smo se v naši listi odločili, da je naš cilj razviti turizem preko celega leta s ponudbo novih turističnih produktov, športnih aktivnosti ali druge dodane vrednosti. Med njimi naj omenim klimatsko letovišče (ki je v preteklosti strokovno dokazano že delovalo na določenih področjih, kot so naselje Jasna, bivša Erika, Gozd Martuljek ..), novi športi, kot so konjeništvo, nordijska hoja, ali pa aktivno vodenje pohodnikov in sprehajalcev po novih, do sedaj neznanih pohodnih in sprehajalnih poti.
Ker na višku sezone število obiskovalcev preseže kapacitete posameznih destinacij, predlagamo usmerjanje oziroma regulacijo turizma na način, da obiskovalci rezervirajo svoj obisk alpskih biserov, da pri dostopu uporabljajo javni prevoz, ki ga zagotavlja občina, da se ustrezno obnašajo do naravnih lepot. V času, ko nam vladata umetna inteligenca in razvoj informacijske tehnologije, bomo te priložnosti izkoristili na način, da digitaliziramo vse pomembne procese, ki obiskovalcem olajšajo obisk in bivanje pri nas. Naj omenim aplikacijo za pametni telefon, ki bo v realnem času pokazala prosto parkirišče, pohodne in sprehajalne poti, kolesarske steze ali drugačne turistične informacije. Na voljo morajo biti informacije o javnih prevozih avtobusov, shutlov, e-mobilnost.
Torej gre za širše vprašanje kakovosti življenja domačinov?
Govorimo o sobivanju domačinov in obiskovalcev. Domačini bodo s temi ukrepi lahko lažje živeli svoje življenje, obiskovalci pa bodo lažje parkirali, obiskovali in uživali v načrtovanih aktivnostih.
Poleg urejenega turizma bo kakovost domačinov odvisna tudi od tega, ali bomo uspeli zagotoviti mladim prva stanovanja in službe, ki bodo omogočale, da mladi ne bodo več zapuščali naše doline. K vsemu skupaj bodo pomagale aktivnosti, ki jih pripravljamo v smeri pridobivanja novih poslovnih priložnosti izven turizma. To so predvsem priložnosti, da obrtniki najdejo svoj prostor v obliki obrtno-podjetniške cone oziroma privabljanje zagonskih ali IT podjetij, ki bi v našem okolju lahko izvajali svoje poslovne ideje.
Kakovost življenja domačinov bo izboljšana tudi s prenovitvijo Projektne pisarne na občini Kranjska Gora. Zaposleni bodo proaktivno spremljali razpise za dodeljevanje subvencij ali EU sredstev za kmete, obrtnike, podjetnike, gostince ali druge poslovne subjekte. Zaposleni bodo pomagali pri pripravi razpisov in pridobivanju soglasij za naše uporabnike. S tem bodo omogočili večje črpanje sredstev, ki so na voljo. Projektna pisarna bo pomagala tudi prostovoljnim društvom kot so turistična društva, gasilci, športna ali druga društva pri vodenju njihovih subjektov, pripravi dokumentacije oziroma drugih potrebnih vprašanjih. Zavedamo se namreč, da tudi prostovoljstvo ni več samo po sebi umevno in da člani potrebujejo pomoč.
Kaj pa okoljski izzivi in turizem v Kranjski Gori?
Okoljski izzivi in obseg obiskovalcev so podobni v Kranjski Gori tako kot v italijanskih Dolomitih ali na avstrijskem Tirolskem. Povsod se ubadamo z istimi težavami, saj je politična in vremenska situacija v svetu povečala pritisk na Alpske doline po vseh državah. Kot sem omenil že prej, je rešitev v tem, da obiskovalci rezervirajo svoje obiske alpskih biserov, da namesto osebnih vozil uporabljajo javni prevoz, da prilagodijo svoje bivanje na ustrezni letni čas in da izkoristijo tudi možnost dopustovanja v tako imenovanih mesecih izven vrhunca sezone.
Če se vrneva na alpsko smučanje, ker smo pred začetkom nove sezone ... Kaj vas pri slovenskem alpskem smučanju danes najbolj navdaja z upanjem?
Ja, imamo nekaj svetlih zvezdic. Pri fantih je Miha Oserban eden najboljših na svetu v svojem letniku. Spremljal sem ga že takrat, ko sem bil del ekipe in je bil on star kakšnih šestnajst let. Njega je res treba pravilno usmerjati, pripraviti in čuvati, da se ne poškoduje.
Pri dekletih je to Neja Dvornik. Škoda, da je bila lani poškodovana, zdaj prihaja nazaj. Je velik talent, pridna, delovna in vztrajna. Upam, da se je tudi Andreja Slokar pozdravila in da bo pripravljena na sezono. Današnja smučarija je zelo zelo zahtevna.
Ali lahko danes v Sloveniji otrok iz družine s povprečnimi prihodki pride do vrhunskega alpskega smučanja?
Podnebne spremembe terjajo svoje. Pomanjkanje snega, padavin in nizka nadmorska višina terjajo od staršev, katerih otroci trenirajo smučanje, veliko finančnih sredstev in ostalih aktivnosti. Prava smučarija se začne precej višje, kot so naša smučišča, vse to pa zahteva dodatna sredstva in stalne prevoze na tekme in treninge v tujino.
V Sloveniji je ena redkih destinacij Kranjska Gora, ki ima načeloma še relativno dobre pogoje, saj sneg ob ustreznih pogojih sami naredimo. Poleg Kranjske Gore obstaja še nekaj centrov, kjer gojimo smučarski šport kot podlago za vrhunske rezultate. Se pa pozna, da je vremenska situacija v naših krajih zelo zahtevna za razvoj mladih smučarjev.
Poleg samega smučanja je draga tudi oprema. Smuči, čevlji, ščitniki in nenazadnje vse poti v tujino, dnevne karte in ostali stroški, povzročajo upad športnikov v alpskem smučanju.
Vedno zagovarjate dialog. Vendar je bil razhod z Massijem zelo konflikten. Kako gledate danes na ta razhod, ko je že minilo nekaj časa?
Res je. Z Andreo Massijem smo imeli določen konflikt, ki pa je nastal izključno zaradi takratne finančne situacije v Smučarski zvezi. Massi je profesionalec, navajen je bil delati na svoj, profesionalen način, jaz mu pa tega nisem mogel ponuditi. Zato je prišlo do konflikta. Kljub vsemu to ni bilo osebno in zato se z Andreo danes ob srečanju normalno pozdraviva in spregovoriva nekaj besed.
Kakšno bo po vašem mnenju slovensko smučanje leta 2036, če upoštevamo podnebne spremembe?
Tu imamo več težav. Ne samo pomanjkanje snega, podnebne spremembe, izginjanje ledenikov. Kranjska Gora je precej nizko, na 800 metrih nadmorske višine, kar ni ravno najbolj optimalna višina za zimski turizem.
Do zdaj smo imeli zasneževanje dobro urejeno in upam, da bo tako tudi naprej. Tako da se odvijajo športne aktivnosti, hkrati pa lahko smučajo tudi rekreativni smučarji. Seveda je pa vse odvisno tudi od tega, koliko bo vode. Pitne vode ne smemo žrtvovati na račun turizma. Če bomo ocenili, da bo problem z vodo, bo tudi zasneževanje težje.
Naslednja stvar je temperatura. Za proizvodnjo snega mora biti ustrezna temperatura zraka. Pri plus petih stopinjah snega ne moreš delati. Potrebujemo nekaj ustrezno hladnih noči in tako zasnežimo smučišče.
Potem je tu še finančna plat. Če zasnežimo smučišče in nam nato odjuga sneg odnese, ne moremo to početi v nedogled saj stroški izjemno narastejo. To so dejavniki, ki definitivno vplivajo na to.
V naših krajih smo v preteklosti že imeli klimatsko letovišče, ki bi lahko privabilo turiste celo leto in jim omogočili dolge sprehode, čist gorski zrak in hkrati odmik od sodobnih komunikacijskih naprav kot so telefoni, računalniki, ekrani, televizorji. Pravi balzam za dušo. Prav od točke, kjer se nahajamo, lahko v petnajstih, dvajsetih minutah pridete do prvega Špikovega slapu (pogovor je potekal v hotelu Triangel v Gozdu Martuljku, op. a.). Čudovito. Naprej so še drugi Špikov slap, čudovita narava, gozd in mir, ki ga zelo pogrešamo v današnjem načinu življenja.
Kolesarska proga je na voljo od Jesenic naprej do Kranjske Gore pa vse do Vidma v Italiji. Pohodne poti po sredogorju, dodatne sprehajalne poti med kraji v naši občini niso izkoriščene. Lahko bi pripravili poti za jahanje konjev in to zarisali v turistične načrte.
To so potencialne priložnosti, ki jih Kranjska Gora v tem trenutku premalo izkorišča.
Kako bi domačinom zagotovili dostopnejša stanovanja? Bi podprli omejevanje kratkoročnega turističnega oddajanja in pod kakšnimi pogoji?
Z omejevanjem turističnega oddajanja ne bomo rešili stanovanjskega problema mladih. S tem lahko povečamo samo oddajanje stanovanj na črno in si s tem zmanjšamo prihodke iz naslova turistične takse. Hkrati s tem kaznujemo podjetnike, ki so mogoče vzeli kredite zato, da se ukvarjajo s takim turizmom.
Dostop do stanovanj za mlade lahko rešujemo na druge načine. V naši občini obstaja veliko število stanovanj, ki so trenutno prazna. Občina bi lahko mladim ob reševanju prvega stanovanjskega problema ponudila pomoč pri subvencijah obrestnih mer. Sam sem se že začel pogovarjati z ljudmi, ki ta stanovanja imajo in so pripravljeni pristopiti k reševanju te problematike.
Vsekakor samo stanovanja ne bodo rešila problema preživetja mladih. Mladi potrebujejo tudi službe. Turizem skozi celo leto bi omogočil boljše plače, kot pa v primeru, če smo odvisni samo od sezone. Omenil sem že, da moramo privabiti firme, ki bi svoje dejavnosti izvajal znotraj naše občine. V tem primeru bodo mladi ostali doma in omogočili razvoj lokalne skupnosti.
Bi na najbolj obremenjenih naravnih območjih omejili tudi število avtomobilov? Omenili ste že rezervacijski sistem.
Rezervacijski sistem bi omogočal število turistov na lokaciji, ki ne bi škodovali naravi. V Dolini Vrata imamo že zapornico in omejitev števila avtomobilov, ki jo lahko prečkajo. Predlagamo celo, da bi bil vstop v Alpske doline dovoljen zjutraj do 9. ure in od 16. ure dalje, ko se gorniki podajo v hribe in popoldne vračajo. Vmes bi bil dostop možen samo z javnim organiziranim prevozom. Hkrati bi lahko povečali število sprehajalcev, kolesarjev in ostali deležnikov v dolini.
Podobne rešitve poznajo v Italiji, Avstriji ali Švici in tam zadeve funkcionirajo.
Vsekakor pa bomo vse spremembe uvajali v soglasju z domačini in lastniki nepremičnin, ki so že do sedaj, aktivno in konstruktivno sodelovali pri iskanju rešitev za to problematiko in nikakor v njihovo škodo. Dialog pri reševanju te problematike je ključen. Obenem bom za uspešno izvajanje umirjanja prometa v času visoke sezone zagotovil tudi večjo prisotnost medobčinske redarske službe, na posebej obremenjenih in izpostavljenih turističnih točkah
Želim si alpsko destinacijo, ki ne živi le od nekaj mesecev sezone, ampak celo leto. Kranjska Gora se bo razvila v turistično, alpsko, klimatsko in zdravilno destinacijo – na tej identiteti gradimo. Podnebne spremembe bodo zimo krajšale, hladnejše Alpe pa bodo poleti vse bolj iskane. Kdor se pripravi zdaj, bo takrat uspešen.
Želim si turizem z višjo dodano vrednostjo: več bolj kakovostnih in tematskih hotelov, kakovostne ponudbe in celoletnih delovnih mest. Obisk bo razporejen čez leto in čez dan, Vrata, Zelenci in Jasna pa bodo ohranili vrednost, zaradi katere ljudje prihajajo.
Vidim raznoliko gospodarstvo: podjetja, ki delajo vse leto, in kmete, ki pridelke prodajajo našim gostincem pod oznako »Pridelano v Zgornjesavski dolini«.
Vidim kraje z lastno identiteto – Mojstrano, Dovje, Belco, Radovno, Gozd Martuljek, Srednji Vrh, Kranjsko Goro, Podkoren in Rateče – ne enotne turistične kulise.
In vidim odprto občino: župana z rednimi uradnimi urami, občane, ki soodločajo, in proračun, pri katerem vsak vidi, kam gre denar – tudi, kaj je turizem dal skupnosti. Želim si sodelovanja vseh deležnikov, da uspemo pripeljati našo dolino med najbolj uspešne turistične destinacije v regiji.
Zato ker balkanke po hotelih zaposlene,nočejo govorit slovensko,oziroma se temu močno upirajo.prasice.
se govori da se zato hočejo izseliti,ker se bo baje organizirala parada ponosa