Pred dnevi je v poslanski skupini DeSUS zazvonil telefon. Klical je Milan Kučan, trdijo naši viri. Ko smo informacijo preverjali v stranki DeSUS, smo ugotovili, da je to svojevrstna javna skrivnost. Še najbolj je vprašanje, kako pogosto se slišita, očitno presenetilo Franca Žnidaršiča. “Pa saj ta linija je vroča že od lanskega septembra,” se je prav nič presenečeno odzval nekdo od poznavalcev.

Vrnitev neodpisanega
Kučan je iz urada predsednika republike odšel decembra 2002. S tem se je njegovo dejavno politično življenje (vsaj navidez) končalo. Srečevali smo ga le na protokolarnih dogodkih ali kje v Dalmaciji, ko se je s prijatelji potikal s katamaranom. Očitno je spočit in se vrača na prizorišče.

Ob Pahorjevi neodločnosti in poudarjanju nevmešavanja v gospodarstvo si najbrž nekoga, ki bo dajal smernice, kaj je prav, kaj zaželeno in kaj ne, gotovo želijo tudi številni gospodarstveniki, ki so zrasli in zoreli v takem sistemu.

Ni pomembno, ali Kučanov klan ali Janševa partija, v krizi, ko jih delavci že dolgo ne spoštujejo več, potrebujejo menedžerji vsaj trepljanje in smernice od zgoraj. Praznega prostora za Kučanovo vrnitev je Pahor ustvaril dovolj.

Pravi trenutek je tudi kravji blaznosti podobna slepota, ki jo je ustvarilo reševanje spora s Hrvaško. Celo na dan, ko je prišla Kosorjeva v Ljubljano pošiljat faks Švedom, smo pod vladno palačo na Prešernovi novinarji naleteli na Kučana.

Kučanovih sedem let skomin je očitno mimo. Nestabilna, a za koalicijsko aritmetiko zelo pomembna DeSUS pa prava priložnost, da izkaže svojo nepogrešljivost