Neeksplodirana ubojna sredstva (NUS) so nemilostni ostanki zadnjih treh vojn na slovenskem ozemlju, za njihovo varno uničenje pa skrbi po deset pripadnikov civilne zaščite v vsaki izmed osmih regij. Število prijav oziroma najdenih NUS od leta 2004 sicer ostaja na številki okoli 350 na leto, medtem ko se je število najdenih kosov z okoli 13 tisoč v letu 2004 zmanjšalo na okoli pet tisoč v letu 2008.

Dodatna pirotehniška sila
Trenutno na Igu poteka izobraževanje za to nevarno opravilo, ki ga, kot pojasnjuje Milan Lampret, podsekretar za zaščitne ukrepe in varstvo pred NUS na upravi za zaščito in reševanje, njihovi člani opravljajo ljubiteljsko oziroma s srcem, saj so na uro plačani približno 15 evrov.

"Dvainšestdeset ljudi od 80 je podpisalo poseben kodeks obnašanja oziroma pogodbo, da bodo upoštevali postopek. Ker gre za nevarno delo, počnejo to največ 20 let. Poleg tega lahko posameznik dežurstvo odkloni, saj ljudi ne silimo v nesrečo. Hitrost namreč ni zaželena," pravi Lampret in dodaja, da imajo dopoldne težave, ker so pirotehniki redno zaposleni drugje.

Vsaka regija skladišče
Vsaka regija ima svoje varovano skladišče, v katerem lahko NUS uskladiščijo za največ 90 dni, preden jih odpeljejo v Pivko nad Vremščico, kjer je edini poligon za razminiranje teh sredstev.

"Vsaka enota mora narediti poseben elaborat, ki ga vodimo od leta 2005 in vsebuje vse podrobnosti, od načina uničenja do lokacije, ure ..." pojasnjuje Lampret. Če se da, večje kose razstavijo, kupi razstreliva za uničenje, vkopani v zemljo, pa ne smejo presegati sto kilogramov.