“Voznik mora zaznati, da so meritve hitrosti neposreden ukrep za zagotavljanje varnosti in ne za polnjenje državne ali občinske blagajne,” poudarja Bojan Žlender, vodja sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu pri Javni agenciji Republike Slovenije za varnost prometa, in poziva k oblikovanju kodeksa vseh, ki se ukvarjajo z nadzorom prometa z radarji.

Tudi redarji z radarji
Zakon o občinskem redarstvu namreč omogoča, da poleg policistov radarje uporabljajo občinski redarji, in ponekod v Sloveniji se to že izvaja tako z mobilnimi kot stacionarnimi merilniki hitrosti. V Kopru je za zdaj en tak občinski stacionarni radar, glede na njihovo “donosnost” pa jih lahko kmalu pričakujemo še drugje in še več.

Če občine še nimajo dovolj denarja za njihov nakup, jim vodilno slovensko podjetje s ponudbo najsodobnejših radarskih sistemov in opreme za nadzor prometa Intermatic vozila z vgrajenimi radarji celo daje v najem.

Kje jih postaviti
Žlender ob tem opozarja, naj radarje postavljajo tam, kjer je signalizacija nedvoumna, kjer s tem dejansko ščitijo pešce, otroke in starejše, kjer je zgostitev nesreč in kjer to želijo občani – ne pa tam, kjer je signalizacija neurejena, manj kot 50 metrov za znakom naselja ali znakom za omejitev hitrosti, na izhodih iz naselij, ko vozniki že pospešujejo, ker ni več nevarnosti, in tudi ne tam, kjer cesta poteka v obliki črke U, na primer pri podvozih. Kot dodaja, je treba nadzor prometa zastaviti tako, da bo ljudem, ko bodo zaloteni pri prehitri vožnji, nerodno.