Agonija Murinih delavcev se s pokopom podjetja še zdaleč ni končala. Če so se pred dvema mesecema skupaj borili za skupen cilj, se zdaj bori vsak zase in za preživetje. Zdi se, da so politiki svoje odigrali. Potapljajočo se ladjo so obiskali, ko je bila že pošteno nagnjena ter se rokovali z zmedenimi potniki, kot bi jim pomahali v slovo. In luči so ugasnile.

Junaki
Muraši vladne može pomnijo po obljubi, da bodo vsi dobili izredno socialno pomoč. Poudarek: vsi muraši. Na centru za socialno delo so bili ob tem zmedeni že takrat, a če je rekel premier ...

V torek smo poslali Pahorju orise zgodbe, ki jo objavljamo danes. Želeli smo njegove odgovore na konkretna vprašanja: Ali ste zadovoljni s pomočjo države tistim, ki so ostali na cesti v Muri? Je pripravljen storiti kar koli, denimo predlagati interventni zakon, ki bi omogočal, da bi v prihajajoči zimi tistim, ki so se zaradi izgube službe znašli na cesti, olajšali življenje? Kako boste mladim, ki so posledica socialne stiske v Muri ali kjer koli drugje, ker so njihovi starši izgubili službo, povrnili zaupanje v socialno državo? Je v načrtu kakšen konkreten ukrep?

Očitno nič konkretnega, dobili nismo niti enega konkretnega odgovora. Le copy-paste zgibanke ministrstva za delo in opozorilo, da je “bilo ob koncu letošnjega novembra prijavljenih 95.446 brezposelnih oseb – 0,9 odstotka več kot oktobra letos”.

Stisk, podobnih tem iz Mure je torej ta trenutek še več kot prejšnji mesec. Rešitev očitno ne. Od tega, da jih politiki obiskujejo in jim stiskajo roke, ljudje pač ne preživijo. Postajajo junaki boja za preživetje. Kdo bo odlikoval njih?