1. Poznate profesorja Jerneja Lorencija. Kaj lahko poveste o njem?
Lorencija poznam. Je režiser in profesor, vendar mene na akademiji ni poučeval. Informacijo o incidentu so mi sporočili včeraj med predstavo. Bili smo pretreseni.

Nikoli sicer nismo delali skupaj, vendar smo večkrat sedeli ob pivu in razglabljali o življenjskih problemih. Lahko rečem, da gre za zelo učenega in razgledanega tipa. Ni težak in dvomim, da bi izzval kogarkoli. Verjetno so bili problemi nekje drugje, mogoče pri študentu.

2. Kakšni so sicer odnosi med profesorji in učenci na AGRFT?
Študij je poseben predvsem zato, ker akademijo obiskuje malo študentov, zato profesorje poznaš izredno dobro že od prvega letnika naprej. Vedno se je upoštevala relacija med študentom in profesorjem. Šlo je za spoštljiv odnos. V primeru osebnih težav so bili vedno pripravljeni poslušati in pomagati.

3. Se mogoče spominjate kakšnega podobnega incidenta v času, ko ste obiskovali akademijo? Je kdaj prihajalo do kakšnih fizičnih ali psihičnih obračunov med študenti in profesorji?
Nič nenormalnega. Gre za psihično in fizično izjemno naporen študij, tako da je večkrat prihajalo do različnih izpadov zaradi preutrujenosti. Ljudje "padejo ven" zaradi preobremenjenosti. Vsak doživi kakšen živčni zlom.

Absolventski staž je sicer že profesionalno igralsko obdobje, tako da te takrat profesorji jemljejo za svojega kolega. Prej ali slej z določenimi profesorji tudi nastopaš.

Pravijo, da na AGRFT lahko padeš samo po stopnicah, vendar to ni res. Letniki se seveda naredijo, saj so skupine manjše, tako da se tako učenci kot profesorji maksimalno potrudijo, da se nauči potrebne stvari in da se napreduje. Študij traja včasih tudi po 24 ur na dan, na akademiji pa preživiš tudi marsikateri vikend. Za tri leta svojega življenja se umakneš od ljudi, saj preprosto nimaš časa.

4. Je bil mogoče v času študija kakšen poseben pritisk s strani določenega učitelja?
Nič takega. Vedno so se pojavljale govorice, vendar je to nekaj vsakdanjega.