“Lovim vsak trenutek, da sem srečna”

Foto: Saša Despot
Foto: Saša Despot
Neva Marolt. Dvakratna zmagovalka v boju z rakom, ki pri 58 letih živa, zdrava in srečna pravi, da ji je rak prinesel bolj kakovostno življenje.
Oglej si celoten članek

Kako ste izvedeli, da imate raka na dojkah?

Ne bi me bilo tu, če ne bi imela tako dobre splošne zdravnice, ki je zbrala pacientke ter nam pojasnila in pokazala, kako naj se pregledujemo.

Kako pogosto ste se pregledovali?

Enkrat na mesec. Leta 2004 sem enkrat po prhanju opazila, da lok dojke ni več pravilen, ampak je tam vdolbina. Takoj sem poklicala na mamografijo in se naročila. To je bilo v petek, v sredo pa sem bila že naročena, ker sem šla na samoplačniški pregled. Ko sem poklicala za izvide, sem izvedela, da je rak.

Kakšen je bil vaš prvi odziv?

Neverjetno miren. Od trenutka, ko sem v ogledalu videla, kakšna je dojka, sem vedela, da je rak. Ko sem šla na mamografijo, sem vzvratno zapeljala na cesto ter pogledala proti hiši, v kateri smo živeli komaj pet let, in si rekla: "Danes grem zadnjič zdrava od doma." To sem res sprejela tako, kot da imam gripo. Jaz sem tolažila druge, prijatelje, znance, sosede, ki so jokali in niso vedeli, kako bi se vedli do mene in ali bi se pogovarjali o raku ali ne.

Kako dolgo po tem, ko ste izvedeli za raka, so vas operirali?

V roku enega meseca. Zelo hitro in vse do danes nimam nobene pripombe na zdravljenje. Vsi so čudoviti in se trudijo, sploh glede na to, da nas je vsak dan več. Vsako leto pride 12 tisoč novih obolelih; če k temu prištejemo še vse druge, pa to pomeni strašno številko.

V katerem stadiju ste imeli raka?

Bil je agresiven, odstranili so mi 17 bezgavk, sedem že pozitivnih, a so preprečili širjenje, zdaj pa že šesto leto jemljem tablete.

Se človek navadi živeti z rakom?

Popolnoma. Ko sem prej razmišljala o boleznih in raku, sem si rekla, da če bi me to doletelo, ne bi preživela. Ko zboliš, pa pride vate takšna moč, da razmišljaš samo o tem, kako boš živel in kako boš čim bolje živel. Zdaj lahko rečem, da je moje življenje kljub bolezni bolj kakovostno. Prej sem garala v službi in doma ter se kar naprej trudila; ko me je doletel rak, pa sem na prvo mesto postavila sebe in začela razmišljati drugače.

 

In ste našli tisoč razlogov za življenje?

Tako je. Zdaj, ko se zjutraj zbudim, najprej pogledam skozi okno in si rečem: "Glej, Neva, še eno lepo jutro." Vsa ta leta, vsako jutro. Če lahko delam, delam, če me kaj boli, pa ne. V bistvu res lovim vsak trenutek, da sem srečna in zadovoljna. Me pa prizadene, ko kakšno izgubimo. Ravno zdaj smo jo, prostovoljko, specializirano za raka na pljučih. Takrat te malo strese in se zamisliš, ali si ti naslednji, potem pa greš naprej.

Ste po raku spremenili način življenja in prehrane?

Veliko manj jem mesa oziroma skoraj nič, a bom rekla to, kar govorim tudi tistim, ki pridejo v društvo: opazujte se in glejte, kaj vam ustreza, ter se tega držite, ne pa da se odločite za stradanje, ko slišite, da je nekdo pil samo čaj, ker se je hotel očistiti.

Kako pa gledate na alternativne oblike zdravljenja?

Nisem navdušena. Nekatere stvari pomagajo kot dopolnilo, vendar nikoli ne bi svetovala, naj se bolnik zaradi alternativne medicine odpove uradni. Če je rak v tebi, ga je treba spraviti ven, ker gredo lovke sicer naprej. Kemoterapija je težka stvar, a zdaj obstajajo zdravila, ki jo lajšajo. Sama sploh nisem imela občutka, da hodim na terapijo. Zjutraj sem šla na onkološkega in ležala do desete zvečer, vmes pa smo se pacientke zabavale in pele.

Kaj pa slabosti, bruhanje?

Slabosti pridejo v prvem tednu, vendar nisem shujšala kakor nekatere druge. Lase sem izgubila v obeh primerih. Pri drugem raku, ki se je pojavil leto in tri mesece po prvem, torej januarja 2006, so me operirali na rodilih, a v nasprotju s prvim nisem imela 
obsevanj, ampak samo kemoterapijo.

Kako so odkrili raka na rodilih?

Prav tako sem ga odkrila sama. Na srečo je tako hitro zrasel, da sem ga čutila. Drugi rak, tumor, mi je zrasel na levem jajčniku in v pol leta postal velik 25 centimetrov. Ker je bil tako velik, so mi, da se ne bi razširil, pobrali vse, maternico in jajčnike. Zdaj pa se počutim odlično. Delam, se zabavam in uživam, čeprav dela na onkološkem inštitutu marsikdo ne razume. Jaz grem zadovoljna tja, ker nekaj naredim za ljudi, ki jokajo, ki te objamejo, ter jim 
pomagam.

 

Ali pozitiven pristop vpliva na zdravljenje?

Seveda vpliva, organizem ne potrebuje joka, trpljenja, tarnanja in zapiranja vase.

Je bil vaš mirni odziv tipičen za človeka, ki izve, da ima raka?

Ni bil tipičen. To vidim zdaj, ko delam na onkološkem inštitutu. Tam doživljam različne odzive tako ljudi, ki pridejo, preden izvedo za bolezen, kot ljudi, ki se že spopadajo z rakom. Napredek v medicini, nova zdravila in ozaveščanje vplivajo na to, da se ljudje ne bojijo več tako besede rak, čeprav me pri svojem delu še vedno najbolj prizadene, ko pridejo k meni pacienti in mi rečejo, da še nikomur niso povedali.

Zakaj ne?

Nekateri se bojijo, drugi sramujejo, za nekatere pa je rak kot kužna bolezen, zaradi katere te bodo izobčili iz družbe.

Komu ste najprej povedali sami?

Domačim, vsem trem skupaj. In vsi so bili ves čas zdravljenja z mano. Pri drugem raku pa je bilo drugače.

Kako?

Za rak dojke prevladuje mnenje, da je – če prideš pravočasno – najbolj ozdravljiv, čeprav včasih pridejo ženske, ki imajo že vse gnilo. Na dojki sem bila operirana 23. novembra 2004, nato pa sem imela kemoterapijo, obsevanja in hormonsko zdravljenje. Ko sem ravno začela prihajati k sebi in so mi začeli rasti lasje, pa so izvidi v drugo pokazali, da gre za tumor. Ko so mi to povedali, je bil šok in sem prvič zajokala tudi jaz. Sinu sem rekla: "Dušan, še enkrat začenjamo bitko." Takrat sta zajokala tudi sin in hčerka. In smo spet šli v novo bitko. Z izgubo las se nisem obremenjevala. Zanimivo je, da moški težje prenašajo izgubo las med zdravljenjem kot ženske. Jaz nisem nosila niti lasulje.

Kaj ste začutili, ko ste videli jokati sina?

To je bilo najhujše od vsega, ker smo družina veseljakov in se znamo zabavati. Sin že kot otrok ni veliko jokal, in ko sem ga videla jokati, me je to od vsega najbolj prizadelo. Težje sprejmeš trpljenje drugih kot svoje, ker drugemu ne moreš pomagati, vsak si mora sam. Mož moje najboljše prijateljice sploh ni hotel priti k meni, ker ni vedel, kako naj se vede in kaj naj reče.

To, kako bodo raka sprejeli svojci in prijatelji, je verjetno eden od največjih strahov.

Tako je. Sama sem imela ob sebi družino in prijatelje, vidim pa veliko drugačnih primerov, kakršen je eden od zadnjih, ko je žensko, ki je zbolela za rakom, mož zapustil in so ji vsi obrnili hrbet. Že tako si bolan in imaš težke terapije, potem pa še nimaš nikogar, kar pa je najhujše.

Kako naj se oboleli za rakom pogovorijo z najbližjimi, da bodo to čim lažje sprejeli?

Vsakemu pravim, naj bo odprt in naj pove, kaj čuti, enako pa naj storijo bližnji, ker zadrževanje v sebi ne pelje nikamor. Velikokrat pridejo svojci po nasvet, kako naj se vedejo do bolnika oziroma kako naj mu pomagajo, ker tudi nekateri bolniki ne pustijo nikogar blizu.

Kako ženske prenašajo izgubo dojk oziroma dela dojke?

To je spet odvisno od partnerja. Če jo sprejme takšno, kakršna je, ter se zaveda, da je situacija nastala zaradi bolezni, in ji je v oporo, potem to lažje prenese. So pa primeri, ko moški ženski rečejo, da je takšne ne bodo gledali. Zadnjič je bila pri meni ženska, ki ji je mož rekel, naj nekaj ukrene, in je šel. Jaz imam samo delno protezo, lahko imaš celotno protezo. Vse več žensk, posebno mlajših, pa se odloča za rekonstrukcijo, ampak to je spet odvisno tudi od partnerja.

Je vaš mož sprejel normalno?

Da. Najino življenje je, kakršno je bilo. Ni razlike in ni nobenih težav.

Bi se strinjali, da vsak pozna nekoga, ki je zbolel za rakom?

Da, tudi jaz. Moj oče je umrl za rakom na pljučih, obe stari mami za rakom na črevesju, stari ata za rakom na prostati, za rakom na dojki pa sem zbolela prva.

Ste se glede na družinsko zgodovino zavedali, da lahko doleti tudi vas?

Ja, tudi hči se zaveda in bo zdaj šla na ta genetski pregled, na katerem ti ugotovijo, kakšne možnosti imaš, da zboliš.

Je med mladimi vedno več raka ali se ga samo bolj zavedamo?

Vedno več ga je. Moj oče je umrl leta 2002, zbolel pa je leta 1998. Ko sem takrat z njim hodila po onkološkem, je bila v ambulantah pretežno starejša populacija, ko sem začela hoditi zaradi sebe, pa sem bila na kemoterapiji večinoma najstarejša. Vse več mladih je, tudi otroci.

Ali človek, ki izve, da ima raka, najde več razlogov za življenje, kot jih je imel prej?

Definitivno. Počneš stvari, ki jih prej zagotovo nisi, imaš razloge, ki te ženejo naprej, in se boriš za vsak dan, da ti je čim lepše.

Obišči žurnal24.si

Komentarjev 0

Napišite prvi komentar!

Pri tem članku še ni komentarjev. Začnite debato!

Več novic

Zurnal24.si uporablja piškotke z namenom zagotavljanja boljše uporabniške izkušnje, funkcionalnosti in prikaza oglasnih sistemov, zaradi katerih je naša storitev brezplačna in je brez piškotkov ne bi mogli omogočati. Če boste nadaljevali brskanje po spletnem mestu zurnal24.si, sklepamo, da se z uporabo piškotkov strinjate. Za nadaljevanje uporabe spletnega mesta zurnal24.si kliknite na "Strinjam se". Nastavitve za piškotke lahko nadzirate in spreminjate v svojem spletnem brskalniku. Več o tem si lahko preberete tukaj.