V njeni svetli pisarni, obdani z zelenjem in živahnimi umetninami, ki prostoru dajejo toplino noto ženske energije, sva se pogovarjali z Roberto Fortuna. Odločno in hkrati dostopno sogovornico. Direktorica Območne obrtno-podjetniške zbornice Nova Gorica, ki jo mnogi poznajo po njeni profesionalni vlogi, sebe najprej opiše drugače: kot mamo treh čudovitih otrok, žensko z energijo, ki jo nenehno žene naprej, in nekoga, ki iskreno uživa v ljudeh in povezovanju.
"Pravijo, da sem energična, podjetna, rada imam ljudi in jih rada povezujem," pove z nasmehom in doda: "Moj vsakdan je precej dinamičen, tako poslovno kot zasebno. Veliko ljudi pravi, da sem ‘povsod’, ampak iskreno, ogromno stvari sploh ne izpostavljam. V življenju se mi prepleta veliko različnih vlog, od vodenja do sodelovanja v različnih okoljih, ampak vedno si skušam vzeti čas tudi zase. Najraje ga najdem v potovanjih, glasbi, plesu in druženju. To so stvari, ki me napolnijo. Če jih lahko vključim vsak dan, super, če ne, pa vsaj malo sanjam o njih.”
V vaši ekipi so večinoma ženske. Je to naključje ali je bilo bolj premišljeno?
Ne bi rekla, da gre za naključje. Ko smo razpisovali delovna mesta, nikoli nismo zaposlovali glede na spol, ampak smo iskali kompetence, odnos do dela, odgovornost in pripravljenost za večplastno delo, ki ni strogo določeno od A do Ž.
Sčasoma se je pokazalo, da so se na ta delovna mesta pogosteje prijavljale ženske in da jim tak način dela tudi bolj ustreza.
Tako smo postopoma zgradili ekipo, v kateri se vloge prepletajo, sodelavke pa znajo delo opravljati tako racionalno kot tudi z določeno mero empatije, predvsem pa z veliko spoštovanja, zaupanja in odgovornosti.
Kako to vpliva na delovno klimo, glede na to, da ste večinoma ženska ekipa?
Moram priznati, da sem si na začetku ženski kolektiv predstavljala kot nekakšen "kokošnjak". Ampak imam res srečo, da pri nas tega nikoli ni bilo. V času mojih dveh mandatov se je ekipa precej spremenila, predvsem zaradi življenjskih okoliščin, kot so upokojitve ali pa tempo dela, ki komu ni ustrezal. Generacija se je zamenjala, a kljub temu se vzdušje ni spremenilo.
Vedno je bilo veliko sodelovanja, empatije, povezovanja in medsebojne pomoči. Tudi sama usmerjam delo tako, da smo ciljno naravnani in da vedno iščemo rešitve. Seveda vsak prinese tudi svoje osebne stvari, ampak to ni v ospredju delovnega dne.
Kavica je nekaj prijetnega, vendar način dela, ki ga imamo, niti ne dopušča veliko prostora za tračarije. Predvsem pa bi rekla, da je veliko sodelovanja, zaupanja in pomoči, brez izraženega ega, ter več osredotočenosti na rezultate.
Čeprav moram dodati, da bi kakšna moška roka včasih tudi prišla prav, recimo za kakšna fizična opravila, kot so popravila ali kaj podobnega. Sicer pa delujemo v okolju, ki je še vedno precej moško. Sodelujemo z več kot 600 poslovnimi subjekti, med katerimi je večina moških, ženske najdemo predvsem v storitvenih dejavnostih. Tako da se na nek način vzpostavlja tudi določeno ravnovesje.
Ne bi rekla, da je teh izzivov zelo veliko, je pa dejstvo, da ženska včasih potrebuje več časa, da jo okolje prepozna kot kredibilno. A to je mogoče doseči predvsem z rezultati. Velik izziv je tudi usklajevanje poslovne in družinske vloge. Od ženske se pričakuje, da je ves čas na razpolago v službi, hkrati pa enako tudi doma.
Imajo danes ženske na vodilnih položajih več izzivov kot moški v Sloveniji?
V določenih primerih še vedno da. Od žensk se pričakuje, da so odločne, ambiciozne in profesionalne, hkrati pa tudi prijazne, nežne in da ohranjajo ta, recimo, ženski princip. To pomeni, da morajo izpolnjevati več različnih pričakovanj hkrati. Se pa stvari spreminjajo. Veliko je odvisno tudi od posameznice in njenega okolja, predvsem od podpore v družini.
Kateri sektorji so po vaših opažanjih v Sloveniji še vedno bolj zaprti za žensko podjetništvo?
Predvsem tradicionalne panoge, kot so industrija, energetika, gradbeništvo in logistika. Tudi področje visokih tehnologij je še vedno bolj moško. Po podatkih Sursa je bilo leta 2024 med zaposlenimi IKT strokovnjaki le 18 odstotkov žensk. Gre za panoge, kjer je tudi manj ženskih vzornic.
Ali obstajajo specifične ovire ali predsodki, s katerimi se ženske podjetnice srečujejo pogosteje kot moški?
Ja, mislim, da je ena od ključnih razlik že ta, da moškega skoraj nikoli ne vprašajo, kako usklajuje družino in kariero. Morebiti se motim. Pri ženskah pa je to zelo pogosto vprašanje. Kot da se samoumevno pričakuje, da bodo ob službi nosile še večino odgovornosti doma. Ne govorim, da se stvari ne spreminjajo, ker se, ampak še vedno mislim, da ženska na neki ravni čuti več odgovornosti za družino. Tudi sama, ko se zbudim, najprej pomislim na otroke, kje so, ali je z njimi vse v redu, in šele potem naprej na druge stvari.
Obstajajo tudi podatki, da ženske pogosteje zaprejo podjetje zaradi družinskih ali osebnih razlogov. Pogosto dajo družini prednost ali pa v nekem trenutku oboje enostavno ne gre več. Zato se tudi sama trudim, da v ekipi sodelavk ustvarjam zdravo delovno okolje in urnik. Čeprav pri meni osebno to velikokrat ni mogoče, saj so moji dnevi zelo aktivni, se trudim, da poskušam najti neko ravnovesje med delom in družino. Mislim, da ženske stalno iščemo to ravnovesje, kam usmeriti energijo in fokus.
Po mojem opažanju se moški, ko so v poslu, lahko bolj osredotočijo samo na delo. Njih redkeje pokličejo iz vrtca ali šole, da je z otrokom nekaj narobe. Ženska pa je pogosto v situaciji, ko mora hkrati reševati službene obveznosti in družinske stvari, tudi sredi pomembnega sestanka.
Ta stalna usklajevanja in razmišljanja o vseh scenarijih so verjetno velik del vsakdana?
Ja, res je. Sploh ko so bili otroci majhni, je bil ves čas prisoten ta občutek, kaj če se kaj zgodi in kako bom vse speljala.
Sicer pa zelo veliko planiram vnaprej, tako delo kakor ostale zadeve. Redno si vnaprej organiziram tedne, pa tudi vsak dan posebej. Kljub temu da je veliko nepredvidenih stvari v dnevih, stalno razmišljam, kako bom organizirala dan. Če nimam neke predvidene strukture, je zelo težko vse uskladiti. Moram pa reči, da mi kar dobro uspeva.
Verjetno se to nadaljuje tudi ponoči, ko razmišljate o različnih scenarijih?
Ja, se zgodi. Tudi danes zjutraj sem se zelo zgodaj zbudila in sem razmišljala, kaj vse me čaka. Včasih je sicer dobro, ker imaš že pripravljene rešitve za različne scenarije in veš, kako boš stvari speljal. Ne vem pa, če moški na enak način razmišljajo o tem.
Sama recimo ne bi šla motit svojega partnerja, ko ima sestanek. Medtem ko mene v takih situacijah pogosto kdo kontaktira. Zdi se mi, da izhajamo iz tega, da moškega ne motimo, ker ima delo. Ženske pa smo tiste, ki nekako prevzamemo to odgovornost. Morda je to tudi del vzgoje, ta vzorec "pridne punčke", ki je pri nekaterih generacijah še vedno prisoten. Seveda je tu tudi biologija in skrb za otroka, ampak del tega je verjetno tudi naučen.
Ali imajo moški in ženske podjetniki različne stile vodenja?
Ne bi rekla, da gre za strogo delitev na moško in žensko vodenje. Se mi pa zdi, da ženske pogosto prinesejo več vključevanja, poslušanja, razumevanja in empatije ter več občutka za odnose. V bolj moškem poslovnem okolju se ti subtilni vidiki včasih spregledajo, bodisi nehote ali pa tudi namerno. Seveda pa tudi ženske ne smemo iti v skrajnost in se ukvarjati preveč s čustvi. Najboljši vodje so tisti, ki znajo združiti odločnost in empatijo. In pri tem sploh ni pomembno, ali gre za moškega ali žensko.
Kako komentirate plačno neenakost med spoloma v podjetjih, ki še vedno obstaja, tudi po podatkih Statističnega urada? Kako je s tem pri nas in drugod po svetu?
Ko sem gledala podatke, razlike še vedno so, mislim, da nekje okoli pet odstotkov, tako da se stanje izboljšuje, tako v Sloveniji kot v Evropski uniji. Plačna neenakost ni več tako izrazita kot v preteklosti, kar je pozitiven trend, a še vedno pomeni, da so moški za enako delo pogosto bolje plačani kot ženske. Najbolj izrazito se to pokaže na vodstvenih položajih.
Tam so razlike še večje, kajne?
Ja, tam so razlike bistveno večje. Po nekaterih podatkih Eurostata naj bi bile razlike pri menedžerskih delovnih mestih tudi do 27 odstotkov.
Ja, seveda se mi to dogaja. Na začetku je bilo to še bolj izrazito. Moraš iti tudi preko sebe in se naučiti upravljati z empatijo, saj je lahko drugače odločanje težje. Kot vodja moraš namreč sprejemati odločitve, ki niso vedno prijetne. Te odločitve so lahko težke za ljudi okoli tebe, in včasih res zavidaš tistim, ki jih sprejmejo brez slabe vesti. Mene pri tem še vedno včasih stisne v trebuhu, ampak sčasoma se naučiš to obvladovati.
Kako na položaj žensk vpliva vzpon umetne inteligence in globalni trendi?
Mislim, da umetna inteligenca predstavlja veliko priložnost. Lahko pomaga zmanjševati razlike med moškimi in ženskami, predvsem na ravni uporabe. Pri uporabi umetne inteligence lahko vsi konkuriramo enakovredno in opažam, da jo ženske precej uporabljamo. Druga zgodba pa je razvoj umetne inteligence, kjer je to še vedno precej moško področje. Tam se lahko razlike celo povečajo. Zato bi bilo pomembno, da bi ženske tudi soustvarjale razvoj teh tehnologij in sodelovale pri odločanju o njihovi uporabi.
Kako bi motivirali podjetnike, da povečajo delež žensk na vodstvenih položajih?
Predvsem bi poudarila, da raznolikost prinaša dodano vrednost in lahko predstavlja konkurenčno prednost. Več različnih pogledov pomeni več kakovostnega razmisleka in boljše rešitve. Pogosto obstaja stereotip, da se ženske preveč pogovarjamo, kar ne drži. Če imamo fokus, je ta komunikacija lahko zelo konstruktivna. Kombinacija moškega in ženskega principa lahko vodi do boljših rezultatov.
Kako pa odgovarjate na očitke, da so ženske preveč čustvene za vodstvene položaje?
Mislim, da imamo vsi čustva in si jih v zasebnem življenju tudi bolj dovolimo izražati. V poslovnem svetu pa si tega ne moremo privoščiti v enaki meri. Res je, da smo ženske morda bolj nagnjene k izražanju čustev in nas lahko hitreje preplavijo, ampak to ne pomeni, da nismo sposobne sprejemati racionalnih odločitev. Empatija je pomembna, vendar je treba znati določene stvari tudi zadržati in ostati osredotočen na rezultate, delo in poslovne cilje.
V enem izmed intervjujev za Žurnal24 je denimo tudi Ivo Boscarol izpostavil, da ima zelo dobre izkušnje z ženskami na vodilnih mestih. Rekel je: "So bolj prizemljene kot moški, bolj tolerantne, manj vzkipljive, imajo boljši občutek za presojo ..." Kako to komentirate?
Ja, res je, veliko je tudi takih primerov. Tudi sama bi to izpostavila. Ženske so pogosto zelo marljive, delovne, natančne in odgovorne. Stvari pripeljejo do konca. Dejansko so zelo zanesljive, take "mravljice". In to so lastnosti, ki jih marsikdo zelo ceni. Zato ni malo vodij, ki prav zavestno dajejo prednost ženskam na vodilnih položajih.
Kako pa vidite razmerje med spoloma v vašem okolju v Novi Gorici?
Zanimivo je, da je v določenih segmentih situacija povsem obrnjena. Na enem srečanju pri županu, kjer so bile prisotne podporne institucije gospodarstva in turizma, so bile skoraj izključno ženske. Govorimo o institucijah, kot so Obrtno-podjetniška zbornica, Gospodarska zbornica, Primorski tehnološki park, Javni zavod za turizem Nova Gorica, Miren, Brda, Kras, pa tudi GO25. Edini moški je bil župan. Tudi v drugih institucijah, kot so knjižnica, gledališče ali zdravstveni dom, so pogosto na vodilnih mestih ženske. Seveda pa to niso klasične poslovne strukture, ampak bolj podporne ali javne institucije.
Katere izkušnje iz svoje karierne poti bi najbolj izpostavili?
Rekla bi, da je ključno delati na dolgi rok in ohranjati integriteto. Zelo pomembno je, kakšen odnos imaš do dela in do ljudi. Verjeti moraš v svojo ekipo, jo spodbujati, jo voditi, obenem pa sodelavcem dopustiti dovolj prostora, da so lahko kreativni in se nenazadnje učijo tudi na svojih napakah. Tako kakor jaz sama. Treba je graditi trajne in stabilne odnose, ki temeljijo na spoštovanju in zaupanju. Pomembna je korektnost, odprtost, jasna komunikacija in tudi to, kako se kot vodja držiš v zahtevnih situacijah. Predvsem pa ohraniti mirnost in fokus na rezultat. Pa seveda prijaznost.
Bi za konec še kaj sporočili našim bralkam?
Na koncu vedno odločajo ljudje. Njihov odnos, pogum in pripravljenost, da prevzamejo odgovornost. Zato verjamem, da se dolgoročno najbolj obrestuje, če ostaneš zvest sebi, delaš pošteno in v življenju gradiš odnose, ki imajo vrednost.
Ena od mojih sodelavk je na letnem razgovoru zelo lepo povedala, da se je naša ekipa v zadnjem letu izboljšala tudi zato, ker vsak malo premisli, kako, kdaj in ali nekaj pove. To je pomembno, ker imamo vsi tudi slabše trenutke. Če pa imaš jasen cilj in spoštuješ druge, lahko ekipa deluje zelo dobro in prosperira, tako kot naša. Zelo sem ponosna nanjo. Pa še to: Naj vas v življenju vodi radovednost in ne strah. Ker se največje priložnosti začnejo prav izven cone udobja.