V nadaljevanju preberite:

• Po vrnitvi Carpaccieve slike Slovenija še vedno čaka na vrnitev drugih umetnin iz Kopra, Izole in Pirana. MZEZ ne razkriva, o katerih delih se trenutno pogaja. 

• V Srbiji je na seznamu slovenske kulturne dediščine 313 eksponatov. Pogovori o njihovi vrnitvi so po letu 2020 zastali.

• Leta 2021 se je iz Beograda vrnilo 13 filmskih zapisov, med njimi originalni zapisi filmov Kekec in Na svoji zemlji.

Septembra 2025 se je v Piran končno vrnila oltarna slika beneškega renesančnega slikarja Vittoreja Carpaccia, ki je bila dolga leta v Italiji. Njena vrnitev je bila rezultat dolgoletnih prizadevanj in sodelovanja s pristojnimi italijanskimi sogovorniki. Toda Carpaccieva slika je le eden od primerov kulturne dediščine, ki je zaradi zgodovinskih okoliščin ostala zunaj Slovenije. Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve (MZEZ) poudarja, da se slovenska prizadevanja za vrnitev predmetov v kraje njihovega izvora nadaljujejo. "Vrnitev Carpaccieve oltarne slike razumemo kot pomemben korak v teh prizadevanjih in kot primer, ki potrjuje pomen vztrajnega strokovnega in diplomatskega dialoga," so nam pojasnili.

Pri tem gre zlasti za umetniška dela, arhivsko gradivo in druge predmete kulturne dediščine iz Kopra, Izole in Pirana, ki so se v preteklosti znašli v Italiji.

Kljub vrnitvi Carpaccieve slike pa ostaja odprtih še precej vprašanj. Na ministrstvu namreč niso navedli, koliko predmetov je še predmet slovenskih prizadevanj, niti niso razkrili podrobnosti o aktualnih pogajanjih. Pojasnili so, da evidentiranje in strokovna obravnava potekata že več desetletij ter da se lahko obstoječe evidence in seznami, ker strokovno delo še ni končano, tudi v prihodnje dopolnjujejo. Za pojasnila smo se obrnili tudi na Ministrstvo za kulturo, a nam odgovorov niso posredovali.

Foto: Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Marija z Detetom na prestolu in s svetniki, Vittore Carpaccio Pregled umetniških del, ki so danes v Italiji, je sicer že leta 2005 pripravila dr. Sonja Ana Hoyer v delu V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana. Avtorica se je oprla tudi na evidence in sezname, ki so nastajali že v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pregled pa vključuje podatke o posameznih delih, njihovem stanju in nahajališčih. Omenjenih je 97 del znamenitih italijanskih slikarjev, ki so jih leta 1940 umaknili pred vojno nevarnostjo v notranjost Italije. 

Pomemben vir za razumevanje okoliščin, v katerih so se predmeti znašli zunaj Slovenije, je tudi Dnevnik o umiku umetnin iz Kopra, Izole in Pirana leta 1940, ki ga je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije v slovenskem prevodu izdal leta 2020. Dokument osvetljuje umik predmetov kulturne dediščine z območja tedanje Julijske krajine, ki so ga italijanske oblasti med drugo svetovno vojno izvedle zaradi vojne nevarnosti. Kot poudarjajo na MZEZ, je gradivo pomembno tudi za razumevanje takratnih strokovnih pogledov na začasnost takšnih ukrepov in vprašanje poznejše vrnitve predmetov v njihova izvorna okolja.

Dnevnik je med 10. aprilom 1940 in 25. majem 1945 pisal Carlo Someda de Marco, takratni direktor muzeja v Vidmu, ki so mu zaupali tudi funkcijo protivojne zaščite umetniških del na območju Furlanije - Julijske krajine. V dnevniku je natančno, dan za dnem, beležil potek administrativnih priprav, pakiranje, prevoz in skladiščenje umetnin.

Meje so se spreminjale, z njimi tudi usoda kulturne dediščine

Vprašanje vračanja predmetov iz Italije je tesno povezano z zgodovinskimi spremembami državnih meja in različnimi mednarodnopravnimi ureditvami v 20. stoletju. MZEZ pri tem izpostavlja območja, ki jih je po 4. novembru 1918 zasedla Italija in so ji bila nato dodeljena z Rapallsko pogodbo leta 1920. Del ozemlja je pozneje na podlagi Pariške mirovne pogodbe leta 1947 in Londonskega memoranduma leta 1954 pripadel Jugoslaviji.

V ta okvir sodi tudi vprašanje arhivskega gradiva, vključno z gradivom, ki je bilo Italiji izročeno na podlagi povojnih ureditev po prvi svetovni vojni, med drugim Saintgermainske mirovne pogodbe iz leta 1919. Prav zaradi različnih zgodovinskih okoliščin vseh predmetov ni mogoče obravnavati enako. Pri vsakem je treba upoštevati njegov izvor, lastništvo, način prenosa in druge pravno pomembne okoliščine.

"Slike niso bile niti ukradene niti jih niso shranili istrski meščani, še manj so bile odpeljane kot vojni plen, kot je brati v različnih medijih. Umaknjene so bile po ustrezni in še danes povsod v Evropi veljavni spomeniškovarstveni zakonodaji, ki določa, da morajo biti take umetnine umaknjene na varno pred vojno nevarnostjo. Italijani jih niso umikali samo iz Istre, ampak s celotnega območja Furlanije - Julijske krajine. Zato je gnev proti italijanski državi v tem primeru neutemeljen," je v intervjuju za Delo poudarila dr. Sonja Ana Hoyer, avtorica prej omenjenega dela V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole in Pirana.

Kekec se je nazaj domov vrnil iz Beograda, druga dela tam ostajajo

Italija pa ni edina država, v kateri je kulturna dediščina, za vrnitev katere si prizadeva Slovenija. V okviru nasledstva po nekdanji Socialistični federativni republiki Jugoslaviji Slovenija zahteva vračilo približno 300 del oziroma predmetov kulturne dediščine, ki so danes v nekdanjih zveznih institucijah, muzejih in galerijah v Srbiji.

Kot so pojasnili na MZEZ, so v preteklosti potekali dvostranski pogovori na ravni strokovnjakov, vendar so po letu 2020 zastali. Slovenija si zdaj prizadeva, da bi dialog na strokovni ravni znova oživili.

Slovenija je že pred časom oblikovala seznam predmetov slovenske premične kulturne dediščine (313 eksponatov – umetnine, filmi, primerki v poštnem, železniškem, vojnem muzeju, ostanki letala Edvarda Rusjana itd.), ki so na ozemlju Republike Srbije. Seznam je bil aprila 2015 predan Srbiji. 

Foto: Youtube kekec

Obstaja pa tudi primer uspešno zaključene vrnitve iz Srbije – leta 2021 je bilo iz Jugoslovanske kinoteke v Beogradu v Slovenijo vrnjenih 13 originalnih zapisov slovenskih celovečernih filmov. Med njimi so bili zapisi filmov Kekec, Na svoji zemlji, Jara gospoda in Naš avto.

Vsaj z Italijani pogovori še vedno potekajo

Slovenija prizadevanja za vrnitev kulturne dediščine iz Italije usklajuje v okviru medresorske delovne skupine, ki jo je vlada ustanovila leta 2013. MZEZ pri tem sodeluje s pristojnimi institucijami in strokovnjaki, pogovori z italijansko stranjo pa potekajo po diplomatski poti.

Na ministrstvu zaradi občutljivosti pogovorov ne razkrivajo, za katera dela se trenutno pogajajo, niti ne napovedujejo, katera bi se lahko vrnila naslednja. Nekatera umetniška dela, ki so predmet strokovne in diplomatske obravnave, so v lasti cerkvenih ustanov in redovnih skupnosti, zato Slovenija pri prizadevanjih za njihovo vrnitev sodeluje tudi s Slovensko škofovsko konferenco in drugimi prvotnimi lastniki.

Slovenija na tem področju ni unikum

Vprašanje vračanja kulturne dediščine je sicer prisotno vsepovsod po svetu, eden najbolj znanih in dolgotrajnih sporov pa poteka med Grčijo in Veliko Britanijo zaradi skulptur, ki so nekoč krasile atenski Partenon, danes pa jih velik del hrani Britanski muzej v Londonu. Kot smo pisali v Žurnalu24, v novem Akropolskem muzeju v Atenah, odprtem leta 2009, zeva velika praznina. Muzej je namreč zasnovan tako, da so skulpture predstavljene v kontekstu templja, ki še vedno stoji na Akropoli, na mestih, kjer so izvirniki v Londonu, so zato nameščene njihove kopije. Preberite, kako Britanci upravičujejo zadrževanje antičnih grških umetnin.

nina.sprohar@styria-media.si