Ja, to je čudež, da se je majhna Slovenija uvrstila na svetovno prvenstvo, dosegla prvo zmago na najvišji ravni in bila le minuto od raja. Nogometaši, ki doma rastejo v nikakršnih pogojih in igrajo v drugorazrednih klubih, so v svetu pustili neizbrisen pečat. Vendar moramo v sistemskem smislu ne glede na vse dvigniti pričakovanja. Če si bo sistem, s katerim mislim na pristojna ministrstva, nogometno zvezo, sponzorje, klube ... postavil višje cilje, kot je uvrstitev na svetovno prvenstvo vsakih osem let in pot domov z dvignjenimi glavami po prvem krogu, se bodo izboljšali tudi pogoji, v katerih rastejo nogometaši. Skratka, pozabiti moramo na balkanizem, ki slavi izgubljene bitke.

Dnevi sanj. Le tako si bomo kot nacija dvignili samozavest. Da smo sposobni več in boljšega na vseh področjih. Dva milijona prebivalcev: toliko kot ima ZDA, ki nas je skupaj z Angleži spravila domov, zapornikov, je po tekmi dejala neka navijačica. Ja, to je res čudež. Vendar če sistem zviša pričakovanja, je lahko čudežev več. Vsaka štiri leta, ko lahko veliko slovensko srce spoznavajo nove in nove svetovne generacije. Če se bomo zadovoljili s tem, kar so fantje naredili v Južni Afriki in na poti tja, potem se ne bo spremenilo nič. Ostalo bo pri analizah tekem, iz katerih bi morda lahko iztisnili še en čudež, a podlage, da bi to postalo realnost, ne bo. Če je včeraj ob 16. uri obstala celotna država, potem verjamem, da si kaj več od čudežev želimo vsi skupaj. Dneve realnih, a hkrati visokih pričakovanj ...