Če ne pride Mohamed k gori, pride gora k Mohamedu, pravi star pregovor. Danes bi se lahko glasil: če ne pride vesoljci k Zemljanom, pridejo Zemljani k vesoljcem. Že od leta 1960 poteka Znanstveni projekt SETI (Iskanje nezemeljske inteligence), ki služi raziskovanju nezemeljskih oblik življenja, in ki ga je v začetku izdatno podpirala ameriška vlada, zdaj pa zasebni donatorji, pa še ni postregel z niti eno konkretno sledjo za vesoljci. Dobra novica je, piše portal Neewsweek, da so znanstveniki končno le razvili tehnološko tako dovršeno misijo, s katero bo nam (Zemljanom) uspelo najti njih (vesoljce). In celo na tako zgodnji etapi vesoljske odisejade so se nakopičili dokazi, ki govorijo jasno in glasno: v vesolju nismo sami.

Ozrimo se za hip v preteklost. Že leta 1995 so švicarski astronomi locirali prvi planet izven našega sončnega sistema. Šlo je za veliko plinsko "kroglo", ki je krožila tako blizu svojega sonca, da je nazadnje izparela. In z njo vsa morebitna vesoljska bitja. Toda nič zato, človeštvo je spoznalo, da planeti obstajajo tudi izven našega sončnega sistema. V naslednjih letih so astronomi določili za malo morje takšnih planetov, tako da danes velja ocena, da je od skupno 200 milijard sonc, ki se nahajajo v Mlečni cesti, kar polovica takšnih, da nudijo za obstoj življenja primerne razmere, kakršne so na Zemlji.

Danes je znano tudi, da voda, ta conditio sine qua non sleherne oblike življenja, obstaja marsikje v vesolju. Na Marsu so roboti odkrili kanjone, ki so nedvomno posledica delovanja vode. V juniju so astronomi opazili vodne gejzire na Enceladusu, eni od Saturnovih lun. Jupitrovi sateliti Ganimed, Kalisto in Evropa pa se lahko pohvalijo z obsežnimi vodnimi oceni.

Najbolj obetavna regija Mlečne ceste
Seveda se ob tem zastavlja vprašanje, koliko od 100 milijard potencialnih Zemelj ima tudi vodo? Vsaj približen odgovor na to vprašanja bo dala Nasina misija Kepler. S pomočjo 600 milijonov dolarjev vrednega teleskopa, opremljenega s fotometrom, ki ga je Nasa poslala na misijo marca letos, bomo dobili pogled na 100.000 zvezd, ki so locirane v najbolj obetavni regiji Mlečne ceste, poleg tega pa še podatke o planetih (njihovi velikosti in orbiti) ki krožijo pred njimi. Čim večja je senca, tem večji je planet, čim pogosteje se pojavi, tem manjša je orbita. Gre za planete, ki krožijo na takšni razdalji od svojih sonc, da so temperature na njih ravno pravšnje za obstoj tekoče vode in s tem življenja. "Ta misija je kot Columbus. Ujeli bomo planete, velike kot Zemlja in to v regiji, ki omogoča obstoj življenja. Ne da bomo blizu, ampak bomo zagotovo vedeli," pravi vodja projekta Nasin raziskovalec  Bill Borucki.

Ko bomo sprejemalo signale vesoljcev
Borucki se že vse od svoje zaposlitve pri Nasi leta 1962 ukvarja s vprašanjem razvoja takšne tehnologije, ki omogoča raziskave nezemeljskih oblik življenja. Še v osemdesetih letih je šefe na Nasi neuspešno prepričeval v smiselnost financiranja fotometričnih misij. Na svojo stran jih je dobil šele leta 2001 in to očitno za zmeraj. "Do leta 2013 bomo določili več sto ali tisoč potencialno naseljivih svetov," je optimističen Borucki. V nadaljevanju bodo znanstveniki verjetno uspeli razviti tako dovršene teleskope, s katerimi bomo lahko ugotovili, ali sta na izbranih planetih prisotna ogljikov dioksid in ozon. Končni korak bo inovacija takšne sonde, ki bo lahko potovala s svetlobno hitrostjo. Z njo bi lahko lahko sprejemali radijske in televizijske signale z drugih obljudenih planetov.

Seveda je ta vizija še precej v oblakih. A če bo vanjo vloženega dovolj interesa, časa in seveda denarja, se bo vizija spustila na tla in postala realnost. "Vsekakor bo misija Kepler velik mejnik. Kajti po njenem zaključku noben človek ne bo mogel več reči: 'ne zanima me življenje tam zunaj'", zaključi Borucki.