V Londonu in Berlinu se mi je zdelo normalno, da sem hipsterje srečeval na vsakem koraku, nisem si pa mislil, da se bodo tako razpasli tudi po Ljubljani. Enkrat poleti sva se s kolegico spraševala, od kod neki toliko hipsterjev po Ljubljani – edina razumna razlaga je bila, da so to večinoma tujci, turisti.

A počitnice so minile, hipsterji pa so ostali. In glej – govorijo slovensko, nekateri, tisti najekstremnejši, nosijo celo cankarjanske brke, čeprav nimajo zveze s Cankarjem oziroma čimerkoli lokalnim.

Zanimivo je, koliko (starejših) ljudi pri nas te subkulture še vedno ne pozna – tudi v novinarskih vodah ne. Pa ne samo to – pred nekaj meseci sem v prilogi konkurenčnega časopisa bral celo o (sicer že zdavnaj mrtvi) emo generaciji. Toliko o aktualnosti in informiranosti.

Antiharmonika. Marino Čajdo recimo na hrvaškem gejevskem portalu Queer ogorčen ugotavlja, da so mu hipsterji v Zagrebu popolnoma uničili radar za prepoznavanje gejev, saj so po njegovem mnenju "prekleto privlačni, se lepo oblačijo, imajo čudovite pričeske ter okus za glasbo, književnost in umetnost, pa še na fotografijah so krasni".

Sociolog Gregor Tomc bi jih najbrž označil za najnovejše alter šminke, a ga za komentar raje nismo poprosili, ker smo se bali, da bi izjavil: "Kaj je to hipster?" In ali je, ko se neki fenomen širi s takšno hitrostjo, sploh še smiselno govoriti o alternativi? Alter je pač beseda, s katero v Sloveniji radi označujemo vse, kar ni harmonika.