Foto: Žurnal24 Anja Ščuka (Foto: Boštjan Tacol) Monika v predlogu ni zahtevala garaškega dela, izkoriščanja ali mučenja zapornikov. Želela je, da bi delali tako kot vsi drugi, da lahko plačamo hrano, dom in druge stroške. “Sama, ki nisem nikoli prestopila meje zakona, moram biti zadovoljna, da hodim osem ur na dan delat in mi ni treba konec meseca stradati,” je zapisala. Topli obroki, brezplačna izposoja knjig, športno udejstvovanje ter obiskovanje predstav in koncertov najbolj zbodejo srca tistih, ki si tega ne morejo privoščiti. Krivic je v Sloveniji iz dneva v dan več, vse več je lačnih ust, za katera se zmenijo le redki. In prav zaporniki so eni izmed tistih, ki bi lahko priskočili na pomoč. Z vsakodnevnim delom bi morda lahko zmanjšali stroške za svoje bivanje v zaporih in tako prihranili nekaj davkoplačevalskega denarja. Česa takega pa ne bomo dočakali. Prisilno delo je prepovedano, po zakonu jim stroške bivanja plačuje država.

Zaporniki. Poleg tega se moramo vse bolj truditi, da bodo živeli v dobrih razmerah, da se bodo v zaporu čim več naučili in po njem čim lažje zaživeli. Svoje pravice poznajo zelo dobro; nekaterim smo zaradi življenja v nehumanih razmerah plačali osem tisočakov odškodnine. Bival je v dobrih 16 kvadratnih metrov veliki sobi, v kateri so bili trije pogradi. Kljub vsem naporom, kljub vsem možnostim dodatnega izobraževanja in delavnic je približno polovica obsojencev povratnikov. Morda jim v naših zaporih le ni tako hudo.