"Ne, z današnjim dnem se ne bo spremenilo nič bistvenega, le dokumentov nam ne bo treba povleči iz žepa in narediti ovinka, če bomo šli v Italijo pred sedmo uro zjutraj in po osmi uri zvečer, ko se je naš maloobmejni prehod zapiral." S srečo  Cirilo Pregelj navdaja njegova zgodovinska in simbolna vsebina.

"Vse naše vasi so bile pretrgane. Nenadoma smo ostali ločeni," se spominja povojnih let, ko so za mejo ostale sosednje vasi Rupa in Peč. "S sorodniki in prijatelji, ki so ostali v Italiji, smo se dogovorili, da se bomo en dan v tednu vsi dobili na isti njivi (večino zemljišč so imeli na italijanski strani). Le tako smo se lahko videli in ohranjali stike," pripoveduje. Tisti, ki so živeli v Italiji, so jim pod kakšno glavo ohrovta puščali tudi zdravila, riž, kavo in podobne stvari, ki se jih v Jugoslaviji ni dobilo. "Zelo so nas nadzorovali, tudi ko smo šli na njivo, nas špijoni niso spustili izpred oči. Najbolj ponižujoča pa so bila pregledovanja. Otipavali so nas. Vzeli so nam vse dostojanstvo."

Razdeljeno pokopališče
Na pol pa je bilo po vojni razdeljeno tudi mirensko pokopališče. "Moj nono je imel glavo v Italiji, noge pa v Jugoslaviji," se zgodovinskega absurda hudomušno spominja Pregljeva. "Vstop je bil dovoljen samo dvakrat na mesec po dve uri in v času pogreba, na italijansko stran pa so lahko šli samo tisti, ki so imeli dvolastniško dovoljenje." V celoti je bilo Jugoslaviji dodeljeno šele z osimskim sporazumom. "Tako je, če se meje riše v Parizu."