Električar Marjan Skopec iz Smolnika v osrčju Polhograjskega hribovja bi 26. avgusta 2021 praznoval 58. rojstni dan. Žal pa mu svojci in številni prijatelji na ta dan niso nazdravili, ampak so ga pospremili na zadnji poti. Vdova Štefka Skopec je prepričana, da po krivdi zdravnikov v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana, zoper katerega je skupaj s sinom in hčerko prek pooblaščenca, odvetniške družbe Bernard Zupanc, vložila odškodninsko tožbo v višini 120.510 evrov.

Zaradi bolečin spal sede

Foto: mojaobcina.si Marjan Skopec Skopec je zaradi glavobola v UKC prvič iskal pomoč 27. marca 2021. Na internistični prvi pomoči so postavili diagnozo temporalni arteritis, torej vnetje arterij, in mu predpisali protibolečinsko terapijo, ki pa ni bila uspešna, zato se je konec meseca oglasil na službi za urgentno nevrologijo. Ker je tožil tudi nad solzenjem desnega očesa, so ga poslali na očesno kliniko, nazadnje pa na kliničnem oddelku za bolezni živčevja posumili na meningitis, ki pa ga niso dokazali. Pojavil se mu je dvojni vid, bolečine pa so bile tako hude, da je spal sede.

Konec aprila so odkrili, da ima za levim očesom tumor. A po operaciji 10. maja se mu stanje ni izboljševalo: imel je bolečine v vratu, zatekale so mu noge, težko je dihal. Junija so ugotovili, da gre za zaplet po posegu, okužen pa je bil tudi z dvema bakterijama.

Umrl devet dni po operaciji

Operirali so ga na vratu in 20. junija premestili na oddelek za intenzivno terapijo (CIT), kjer pa ni okreval. Enajstega avgusta so mu operirali utesnjeno hrbtenjačo, devet dni kasneje, 20. avgusta, je umrl zaradi multiorganske odpovedi.

Ker zdravniki po mnenju tožečih strank niso opravili vseh diagnostičnih preiskav in postavili pravilne diagnoze, so Skopca zdravili z raznimi antibiotiki, s katerimi pa so mu uničevali imunski sistem, tako da je bil bolj dovzeten za morebitna obolenja in okužbe, do katerih je dejansko prišlo. Po njihovem gre za popolno opustitev obravnave in zdravljenja pacienta, ob tem pa osebje naj ne bi opravilo niti svoje pojasnilne dolžnosti, ga pač obvestilo o poteku zdravljenja in morebitnih zapletih. To velja še predvsem za zadnji tvegani poseg na hrbtenjači, ko je bil Skopec že v komi, Štefka pa po svojih besedah zanj ni izvedela pravočasno.

O sebi ni mogel odločati

Pred ljubljansko okrožno sodnico Ksenijo Zeilhofer Orehek se je v petek zvrstila kopica zdravnikov iz UKC. Predsojnik oddelka za intenzivno terapijo Primož Gradišek, dr. med., ni neposredno sodeloval pri Skopčevem zdravljenju, vendar je bil o njem informiran: "V prvi polovici avgusta ni mogel govoriti, ker je imel vstavljeno dihalno cev, njegova stopnja zavesti pa je nihala zaradi nabiranja možganske tekočine, dodatno so jo zniževali sedativi. O sebi zato ni mogel odločati oziroma dati soglasja za operacijo, ki je bila nujna za preživetje. Toda vsak nujen poseg lahko tudi poslabša stanje zaradi septičnega šoka.. Svojci so ga sicer redno obiskovali, tudi 10. in 12. avgusta, pred posegom in po njem." Dodal je, da na intenzivnem oddelku obravnavajo najtežje paciente, od katerih umre vsak peti.

Fedja Pavlovec, dr. med, je bil na CIT večino časa Skopčev lečeči zdravnik: "Bolnik ni bil v stanju zavesti, da bi lahko razumel potek zdravljenja oziroma operacije, svojci pa so bili obveščeni. Poseg je bil nujen, čeprav tvegan. Če ne bi naredili nič, bi umrl, potrudili smo se, kolikor smo mogli."

Andrej Porčnik, dr, med., s kliničnega oddelka za nevrokirurgijo, ki je operiral Skopca, se ni mogel spomniti, zakaj so se za poseg odločili že 5. avgusta, opravili pa ga šele šest dni kasneje: "Mislim, da njegova krvna slika ni bila ustrezna. Ocenili pa smo, da je operacija nujna za preživetje, zato smo jo izvedli."

Veselil se je upokojitve

Marjan Skopec je bil na žalost tisti peti bolnik, ki na oddelku za intenzivno terapijo ne preživi. Na spletni strani mojaobcina.si v rubriki sosed sosedu lahko preberemo beremo ganljiv zapis, posvečen njemu v slovo: "Kot otrok si rad zganjal vragolije, bil navihan fantič, poln energije in norih idej. Najbolj so te veselile električne žice in napeljave, zato si si izučil v dobrega električarja... Vedno, ko je kaj ugasnilo, se pokvarilo, si priskočil na pomoč... Poštenost, pridnost in delavnost se te ponesle tudi v tujino. Službene dolžnosti si več let opravljal na Daljnem vzhodu – v Iraku. Nekaj časa si bil tudi v Nemčiji, vendar te je pot nazadnje prinesla nazaj v Slovenijo. Tu si spoznal sopotnico svojega življenja Štefko, se z njo poročil. Že prej si zgradil vaš dom, skupaj pa sta ustvarila družino... V zadnjem času si nas rad spomnil na to, da je pred tabo le še kanček časa, ko boš odšel v zaslužen pokoj, ki si si ga močno želel. Vendar je usoda hotela drugače, doletela te je težka bolezen... Mnogi smo zate molili in prosili za tvoje zdravje ter opravljali devetdnevnice... Na dan pogreba, ko bi praznoval rojstni dan, so te še zadnjič pospremile v nebeški raj pesem Čuj, deklica, ki si jo najraje poslušal, glas harmonike pa je odzvanjal pesem Tonija Verderberja Kruh ponoči spi. To sta pesmi, ki sta zaznamovali tebe in nas bosta še naprej spominjali nate...“