Po drugi strani prihod Ikee v Slovenijo komaj čakam. Zakaj? Ker se bodo morale ostale trgovine s pohištvom prilagoditi, ali pa jih čaka poguba. Ne verjamete? Preberite do konca.
Že pred nekaj meseci, ko smo se lotili obnove stanovanja, sem tarnal, da se slovenskim trgovcem še sanja ne, kako je treba poskrbeti za kupca. Pustijo te, da kot kup nesreče tavaš med policami, nihče ti ne pomaga, ko vendarle najdeš, kar si iskal, te za piko na i nategnejo.
Peripetije pri obnovi stanovanja so od takrat dosegle novo dimenzijo. Dom je seveda treba opremiti in Ikea je za to idealna, kajne. Nemara sem v zadnjih mesecih tudi zato o Ikei pogosteje sanjal. A to ni nič v primerjavi z izkušnjami v Harvey Normanu, Rutarju, …
A začnimo z nakupom kuhinje. Z boljšo polovico sva nemara obiskala vse trgovine pri nas in se sredi oktobra odločila za nakup v GA kuhinjah. Kjer so imeli – ne boste verjeli – zelo dobrega prodajalca. Ne dobrega, odličnega. S predlogi, s pomisleki, z idejami.
Toda … Dogovorili smo se, da bodo kuhinjo montirali v prvi polovici decembra. Kmalu po plačilu are so nas klicali in prosili, če datum lahko prestavimo za en teden. OK, si rečem, to bomo že potrpeli. A ko pride čas, ko bi morali na vratih pozvoniti mojstri montažerji, ni bilo nikogar. Kličemo trgovino, nihče se ne oglasi, klicev pa tudi ne vrnejo.
Naslednji dan jih vendarle prikličemo, opravičil je za izvoz, za montažo pa dorečemo nov datum – 23. december. Uganete, kaj se je zgodilo 23. decembra? Nič!
Spet sledi klicarjenje, spet opravičila, češ, da so montažerji zelo zasedeni in da bodo vse uredili po hitrem postopku, vsekakor pa da bo kuhinja v našem stanovanju pred novim letom. Naslednji dan kliče montažer, se že vnaprej opraviči, in pove, da ima prvi prost termin, ko lahko pripelje kuhinjo, 3. januarja. Sem že omenil, da smo morali staro stanovanje zapustiti 31. decembra?
Prigovarjanje seveda ni pomagalo. Mojster se opravičuje, češ, prodajalci obljubijo vse, samo da prodajo, na nas pa nihče ne misli.
Bomo pač nekaj dni brez kuhinje, kaj nam ostane drugega, si mislim …
"Tokrat pa res. Obljubimo!"
3. januarja mojstra res prideta. Delata ves dan, trudita se, dobro jima gre od rok. Ko sta pri koncu, se naenkrat začneta spogledovati in čuditi. Pred očmi se mi začne mračiti. "Gospod, iz tovarne so pozabili poslati ročaje," mi previdno pove eden od njiju in doda: "Manjka tudi razdelilnik za pribor. V več kot desetih letih, kolikor montiram kuhinje, se mi to še ni zgodilo."
Itak, komu pa, če ne meni, si mislim sam pri sebi … Da dostavijo manjkajoče kljuke, bo treba čakati vsaj dva tedna, vsako moje upanje kot cigaretni ogorek potepta drugi od mojstrov.
Spet sledijo klici v trgovino, na drugi strani spet opravičila, posipanje s pepelom in obljube, da bodo pohiteli.
Po dobrem tednu res pokliče montažer, da ima ročaje, še vedno pa ni prispel razdelilnik za pribor. Pozvoni, pride v stanovanje in prosi, če lahko namesti le ročaj na pomivalnem stroju, kjer je treba sprednji del v celoti odstraniti. Nič več me ne more presenetiti in ker je prijazen, mu odvrnem: "Seveda, tistih nekaj vijakov bom že privil."
Montažer odide, jaz se lotim dela … Sem morda napisal, da me nič več ne more presenetiti? Pomota. V paketu manjkata dva ročaja.
Sledi obisk v trgovini, držijo se za glavo, ne morejo verjeti. Jaz ne verjamem več, da ne morejo verjeti, boljšo polovico prosim, če se lahko ona pogovarja z njimi, ker sam nimam več potrpljenja. Obljubijo, da bodo težavo urgentno rešili.
Teden po tem nam pošljejo elektronsko sporočilo, da lahko pri njih prevzamemo paket, ali pa počakamo do naslednjega dne, ko nam ga dostavijo. Ne gori voda, a se kljub temu zapeljemo v BTC, kjer prevzamemo dve veliki, res veliki, škatli.
"Je notri vse?"
"Ja, seveda!".
"Tudi razdelilnik?"
"Ja, vse je notri."
"Hvala. Nasvidenje!"
Prispemo domov. Odpremo škatli. V prvi dva ročaja, v drugi štirje vijaki. O razdelilniku ne duha ne sluha … Kako se je končalo, se sprašujete? Ni se še. V trgovini na klice ne odgovarjajo, nemara so naše številke na črni listi, časa za nov obisk v trgovini še nismo imeli.
Čakanje na sedežno kot bi v osemdesetih čakali na avto
Drugo poglavje je nakup sedežne garniture. V Ikei je nismo našli po našem okusu, nekatere trgovine so predrage, večina slovenskih trgovcev pa se obnaša, kot bi živeli v nekih drugih časih.
Spomnim se, kako je v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja pokojni dedek, po tem, ko je prodal travnik, z delom kupnine kupil bolho. Avto, saj se razumemo. Ko je vplačal kupnino, je moral čakati pol leta, da so mu ga pripeljali. Približno tako še vedno poslujejo slovenske trgovine s pohištvom. Povsod čakalna doba tri mesece! Leta 2017!? Tri mesece?! In vsi so isti: Rutar, Mömax, Harvey Norman …
Po številnih ogledih je nazadnje padla odločitev, da sedežno kupimo v Harvey Normanu. Pretehtal je tudi argument, da bo treba nanjo čakati "le" dober mesec. Ko je konec januarja ta "dober mesec" minil, pokličemo v trgovino, kjer nam povedo, da je tovornjak sedežne pripeljal, a da so vse že dostavili kupcem, našega imena pa ni bilo na seznamu. Spet mrak na očeh, spet telefonski klici, spet opravičila … Zaplet še rešujemo.
Verjetnost, da imam le jaz srečo s 'šalabajzerji' v trgovinah sicer obstaja, a močno dvomim, da se takšen diletantizem dogaja samo meni.
In prav zato komaj čakam, da v Ljubljani postavijo Ikeo. Nočnim moram navkljub. Prideš, si ogledaš, naložiš, plačaš in odpelješ.
[URL=https://kuhinje-erjavec.si/]kuhinje po meri[/URL]
to so taki nakupi, ko kupiš 1x ali 2x v življenju, kar pa delaš prvič pa nikoli ne uspeš. To …
to so taki nakupi, ko kupiš 1x ali 2x v življenju, kar pa delaš prvič pa nikoli ne uspeš. To …