Spomnim se primera mehiških staroselcev, ki so opozarjali, da jim humanitarne organizacije v vasi, kjer potrebujejo zdravila, pošiljajo obleke, tam, kjer potrebujejo šole, pa gradijo vodnjake.

Ne le da humanitarce prav malo briga, kaj ljudje res potrebujejo, ključna težava je, da iz njih delajo žrtve, namesto da bi jim pomagali, da si povrnejo dostojanstveno življenje.

Težava pa leži tudi v nas. Namesto da bi se potrudili in bili solidarni z ljudmi okoli sebe, nam je preprosteje nakazati nekaj evrov in mirno nakupovati dalje. A predvsem pri tistih, ki darujejo, čeprav sami nimajo veliko, je ogorčenost, ko slišijo govorice, da je šel njihov težko prigarani denar v preveliki meri v žepe birokratov v humanitarnih organizacijah, razumljiva.

Bistveno manj razumljivo je oholo obnašanje teh birokratov, ko so soočeni s temi obtožbami. Problem namreč postanejo tisti, ki opozarjajo na nepravilnosti, ne pa domnevni krivci.

Interesi. To je bilo v torek lepo vidno. Unicef si je na vsak način prizadeval utišati disidentsko civilno iniciativo. Res, le kako ne razumejo, da je bil dan namenjen temu, da javnost prepričajo, da je v Unicefu vse v najlepšem redu? Kar na besedo, brez dokumentov. Ki so zaradi smešnih izgovorov pač tajni.

A podcenjujoče je, če mislijo, da bo ženevska konjenica z lepimi besedami odpravila vse dvome o nepravilnostih, ki so jih javnosti pol leta predstavljali nekdanji sodelavci. Ljudje, ki nanje opozarjajo, delajo zastonj in od tega nimajo koristi. Tisti, ki skrivajo dokumente, jih imajo. Komu bomo torej verjeli na besedo?