V soboto čaka trenutno generacijo slovenskih nogometnih reprezentantov 90 minut resnice, kolikor bo trajala tekma v Bratislavi. Ta Slovencem lahko odpre vrata raja ali jih pahne na smetišče zgodovine.

Meja med poraženci in heroji je v športu zelo tenka. Našemu najslavnejšemu rodu, ki se je na prelomu stoletja uvrstil na evropsko in svetovno prvenstvo, so mnogi očitali obilno pomoč sreče.

Gol s sredine igrišča proti Ukrajincem, prosti strel Zahoviča v zadnji sekundi tekme z Jugoslavijo, čudežni zadetek Osterca iz mrtvega kota proti Romuniji ... "Srečo moraš izzvati in si jo zaslužiti," je vedno poudarjal Srečko Katanec.

Si srečo zaslužimo?
Slovenija je uspeh v teh kvalifikacijah zgradila na sinergiji nogometašev in navijačev v mariborskem Ljudskem vrtu. Nogometno mrtvo Celje je po odhodu z mitskega stadiona za Bežigradom skorajda s seboj v smrt potegnilo še reprezentanco.

Za vnovičen dvig naših nogometnih delnic smo morali pobegniti iz apatije v evforijo. Na krilih navijačev so naši začutili, da je nogomet vseslovenski šport in brez dvoma šport številka ena pri nas. Nobena druga športna panoga ni sposobna na kvalifikacijsko gostovanje privabiti več kot dva tisoč navijačev.

To, da je nogomet spet postal prva tema, je predvsem zasluga nogometašev, ki so ga izstrelili nazaj na naslovnice. Brez pomoči sreče in nadnaravnih sil. Naša sreča je iz mesa in krvi. Ima enajst obrazov, enajstih junakov. Ti bodo jutri na hrbtu nosili pričakovanja našega naroda.