Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Ne vem, ali je v normalni državi normalno, da vlada in parlament sprejmeta proračun, ki bolj kot na dejstvih temelji na željah. Na primer na želji, da se masa za plače v javnem sektorju zniža, čeprav ni nobenega dogovora, kako. Očitno gre le za pogajalski ritual. V proračun daš nekaj sto milijonov evrov premajhen znesek, potem bo Virant sindikatom na pogajanjih povedal, da mu Čufer teži, ne da več denarja in da se bo treba nekaj dogovoriti. Proračun bodo popravili za par nekaj milijonov evrov, pa bo. Vprašanje, ali so vse številke v proračunu tako fluidne, je sicer nekoliko strašljivo ... Gre pač za krepitve pogajalskih izhodišč, sindikati zagrozijo s stavko, vlada pokaže proračun. Precej bolj nerazumno od pogajalskih ritualov je to, da so vsi varčevalni ukrepi na področju plač v zadnjih petih letih izrazito nestimulativni, da ni možno napredovati in da šef ne more nagraditi dobrega dela (mimogrede, denarja za delovno uspešnost bo prihodnje leto še pol manj kot letos!). Da ne more kaznovati nedela ali slabega dela in da se za “naše” vedno da kaj urediti, pa tako vemo že od pamtiveka. 

Glavobol. Bo pa zaradi optimističnih izjav predsednice vlade glede gospodarske rasti vladne pogajalce še bolela glava. Potem ko je z naštevanjem uspehov, ki naj bi bili zasluga njene vlade, krepila svoj položaj v stranki, koaliciji in javnosti, jo zdaj v zasedi čakajo najprej sindikati, potem pa še vsi preostali. Saj zakaj bi sploh kaj spreminjali, če se je vrnila gospodarska rast?